Avguštinova pot spreobrnjenja ni bila nikoli končana, saj je vse do konca ostal iskalec.
Mož, ki še danes buri duhove
Mnenja glede sv. Avguština so zelo deljena. Po mnenju nekaterih je govoril o neprekosljivi Božji ljubezni in moči odpuščanja. Za druge je bil krivec za pesimističen pogled na človeštvo in njegovo zaznamovanost z grehom. V teku zgodovine so se različne teološke šole sklicevale nanj, kar je privedlo do velikih sporov.
A kar je ljudi najbolj prevzelo, je bila njegova pot do vere. Že na prvih straneh njegovih Izpovedi zelo nazorno in brez dlake na jeziku opisuje svoja grešna dejanja – vse od otroških vragolij do najstniškega in mladostniškega uživanja. Kasneje je priznal svoje stranpoti in napake, a istočasno je v vzvišeni hvalnici spoznal, da je bil Bog z njim ves čas, ne da bi se on tega zavedal.
Preberite še:
Molitev k sveti Moniki: Pomagaj mojemu sinu, da se vrne h Kristusu!
Materine solze
Avguštin se je rodil v 4. stoletju v mestecu Tagaste v severni Afriki, njegov oče je bil pogan, mama Monika pa kristjanka, ki je ob koncu svojega življenja le dočakala spreobrnitev moža in sina. Ves čas je skrbela in molila za sina. Prosila je celo nekega škofa, da bi se pogovoril z njim, ta pa ji je dejal, da ga bodo gotovo rešile njene solze. Monika je črpala moč iz teh besed. Molitev in solze svete Monike so Cerkvi res izprosile enega največjih svetnikov in učenjakov vseh časov.
Kriva pota
Mladostno iskanje resnice ga je zaneslo v manihejstvo in druge herezije. Po končanem šolanju je odšel najprej v Rim in nato v Milano. Ta sprememba je bila za njegovo življenje odločilna, saj je v novem okolju našel voditelje, ki so mu kazali pravo pot. Rad je poslušal govore milanskega škofa Ambrozija in njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce.
Preberite še:
Svetnik, ki mu je Marijin kipec pomagal opravljati vsakršno težko delo
Pot spreobrnjenja
Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal glas: “Vzemi in beri!” Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame v roke Sveto pismo.
Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom: “Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem” (Rim 13,13–14). Naslednje leto ga je škof Ambrozij krstil. Krstilnico še danes lahko vidimo pod katedralo v Milanu.
Preberite še:
Ste pozabljivi? Samski? Pogosto izgubljate stvari? Lahko vam pomaga ta svetnik
Odličen pridigar in škof
Ko se je vrnil v rojstno mesto, je zaživel samostansko življenje, ki je obsegalo pobožne vaje in študij. Posvečen je bil v duhovnika in bil znan kot odličen pridigar. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak tudi sicer v Afriki in v vsej Cerkvi.
Za svetnika je bil razglašen konec 13. stoletja in spada med štiri velike zahodne cerkvene učitelje, poleg svetega Ambroža, Hieronima in Gregorija Velikega.
Preberite še:
Država, ki šteje več vozil kakor ljudi. Ustanovil jo je svetnik
Knjižna zapuščina
Sveti Avguštin je napisal kar 113 knjig in 218 pisem, med najpomembnejša dela sodijo Izpovedi ter knjigi O Trojici in O Božji državi. Njegovi spisi so zakladnica, iz katere še danes zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi in teologi – zato ni nič čudnega, da je postal zavetnik slednjih.
Po sodbi literarnih zgodovinarjev so Izpovedi ena največjih umetnin pozne rimske književnosti. S svojo iskrenostjo in z žarom osebne izpovedi sodijo med vrhove vedno aktualnega duhovnega branja za ljudi, ki iščejo resnico o življenju, sebi in Bogu.
Preberite še:
Kakšen je vsakdan papeža Frančiška?
Preberite še:
Jezuit med žurerji na Ultri
Preberite še:
Prekmurski Slomšek, ki je branil pravice Slovencev
