Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

V Compostelo na invalidskem vozičku? “Vse bo v redu, uspeli bomo!”

ANGELICA, CATERINA, MALINVERNI
Angelica Malinverni
Deli

To je zgodba o 22-letni Caterini Malinverni, ki so jo italijanski časopisi oklicali kot najbolj nor izpit odraslosti. Ko so namreč njeni sošolci pisali maturo, je Caterina na invalidskem vozičku v spremstvu šestih maratonskih tekačev romala na znamenitem Caminu v Španiji

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Živita precej neobičajno življenje – mama samohranilka z invalidno hčerko, ki ne govori in ne hodi, a ljubi zrak in barve. V njunem odnosu veje ljubezen, ki dobro pozna temo, a vedno najde svetlobo. V njuno življenje je kot sunek prišel nor predlog: šest prijateljev bi Caterinin invalidski voziček potiskalo na več kot 120 kilometrov dolgi poti do Santiaga de Compostela.

“Kljub invalidnosti se nisva zaprli v hišo”

Caterina ima že od rojstva psihomotorično okvaro. Prvih deset let je lahko s težavo hodila in normalno stala. A nikoli ni govorila in uporabljala rok. Vedno pa je socialni stik iskala z očmi. V šoli je vedno sedela v kotu razreda, da je lahko spremljala vse svoje sošolce, čeprav je to počela pasivno in brez aktivne interakcije.

“Nihče ni nikoli dvomil o njeni prisotnosti. Takoj se vidi, da obožuje družbo in dobro hrano. Ima zgolj pasiven način življenja, a nikoli ni imela problemov s socializacijo. Z njo imam normalno življenje, seveda je težko, a nikoli mi ob njej ni bilo nelagodno, ker je res dobra deklica. Všeč ji je svež zrak in rada posluša pogovore drugih,” o njej pove mama Angelica.

Ne zanika, da je bilo v njunem življenju tudi precej težkih trenutkov. Od tega, da ju je zapustil mož in Caterinin oče, do tega, da se je pred 12 leti morala odločiti za operacijo hrbta, ki je Caterino priklenila na invalidski voziček.

“Seveda je bilo ogromno težkih trenutkov, posebno ko se je bilo treba odločiti za težak poseg na hrbtu, ki je za Caterino pomenil konec hoje. Začeti moraš znova in zamenjati perspektivo. Težko je bilo tudi, ko naju je zapustil mož, a sem prijela Caterinine roke in ji dejala: ꞌSedaj sva dve.ꞌ Najin odnos je zagotovo prava simbioza: povezani sva od glave do pet,” pravi mama Angelica, ki je hvaležna Bogu za veliko družino, ki ji izdatno pomaga in jo podpira pri vsem, kar potrebujeta.

“Nisva se zaprli v hišo, saj to ni najina življenjska filozofija. Nisva se skrivali, čeprav je v Italiji še vedno tako, da se invalidnost živi na nek način kot krivdo. Pomagati staršem, ki se zaradi sramu skrivajo, je postala moja življenjska bitka. Najino življenje ni pravljica, a se z invalidnostjo lahko živi,” poudarja Angelica.

Njuno življenje je postalo življenje luči, zvokov in barv, saj Caterina ljubi luči in barve. “Preveč barv je zame skorajda muka, a pri Caterini vidim, da jo prav barve ꞌvžgejoꞌ. Morala sem se naučiti opazovati njen pogled, nato sem odkrila, kaj ji je zares všeč. Ni njena naloga, da se prilagaja meni, ampak je moja, da opazujem in se učim o njenem svetu.”

CATERINA MALINVERNI
Angelica Malinverni

Kako je mogoče z vozičkom na Camino?

Do zgodbe, po kateri je Caterina postala znana širni Italiji, je prišlo po naključju. Cristina in Francesca, Angelicini prijateljici, sta že dolgo maratonski tekačici, ki pomagata ljudem na invalidskih vozičkih, in sta s Camina prinesli Jakobovo školjko. Leta 2005, ko je Caterina še lahko hodila, sta ji mamini prijateljici obljubili, da bo nekega dne odšla na Camino.

“To školjko sem obdržala in sem si večkrat rekla, kako lepo bi bilo iti na Camino, a sem sama pri sebi mislila, da je nemogoče. V vseh teh letih nama je sv. Jakob poslal več sporočil, a nisva uspeli odgovoriti na njegov klic. Junija me je poklicala Cristina in mi dejala, da gre na Camino z dvema dekletoma na invalidskih vozičkih. Začudeno sem jo vprašala: ꞌKako bo pa to šlo?ꞌ Ona pa naju je z enim s stavkom povabila zraven: Vse bo v redu, uspeli bomo,” se spominja Angelica.

Skupaj s Caterino sta odšli na Camino. Mama Angelica je bila ves čas v strahu, saj sta se odpravili na pot, ki je nista poznali, a štiri osebe v njuni družbi so že prehodile Camino. V skupini sta bili poleg njih še dve 15-letni deklici na invalidskem vozičku in 6 maratonskih tekačev, ki so opravili ogromno delo: potiskanje, zaviranje, preprijemanje, dviganje … Vsak dan so prehodili 20 kilometrov, edina razlika med njimi in ostalimi romarji je bila v tem, da so prtljago vsak dan vnaprej poslali v prenočišče, kjer so potem spali. Tako so že vnaprej vedeli, kje bodo spali in koliko bodo morali prehoditi.

To je bila življenjska izkušnja. Camino je bil konec neke poti in začetek prihodnosti.

“Ko so njeni sošolci pisali maturo, sva medve naredili drugačen maturitetni, življenjski izpit, daleč od udobnosti doma in vsakodnevne rutine. Camino namreč ni udobna pot, vsak dan se spi v drugi postelji, vsak dan srečaš nove ljudi, daleč si od rutine, ki si jo navajen od doma. Vse to je Caterina dobro sprejela.”

“Zdelo se mi je, da ji bo všeč, a nisem si mislila, da tako zelo. Pustila me je brez besed in očarana sem na tem, da nam je to tudi pokazala, saj tega ni nihče pričakoval. Skoraj smo se bali, da bo začela govoriti, saj na to nismo bili pripravljeni … Vsak dan se nam je na svoj način zahvalila, nam pokazala, kaj se dogaja in kako to doživlja ona. Bilo je čarobno, na vse možne načine se je zahvalila prijateljem in angelom varuhom, ki so jo potiskali po poti naprej,” opiše mama Angelica.

Vse življenje jim bo hvaležna za to doživetje

A na poti so bili tudi težki dnevi, dnevi, v katerih mama Angelica sama ne bi uspela. Ogromno dela so namreč opravili “maratonci”, ki so Caterino peljali naprej in skrbeli za to, da je šla čez vse pasti Camina.

“Spomnim se dneva, ko smo prehodili 26 kilometrov, nisem mogla naprej, do cilja pa je bilo še več kot šest kilometrov. Pot je šla vseh šest kilometrov navkreber. Pred seboj sem videla njih, ki so Caterino potiskali naprej, kot da je to nekaj najbolj naravnega, skorajda brez muke. Govorili so z njo, se smejali. Ona pa jim je zaupala, ni bilo strahu v njenih očeh, ampak le zahvala.”

Angelica dodaja, da jim bo vse življenje hvaležna za njihovo požrtvovalnost. Vsi so se namreč nečemu odrekli, da je Caterina lahko prišla do cilja. Spremljevalka Elena je doma pustila otroka, ki je v tem času pisal maturo, spremljevalec Donato je 50. rojstni dan doživel skupaj z njimi na poti. Na poti so ravno zaradi takšnih zgodb zgradili prijateljstvo, ki jih je zares povezalo.

CATERINA, MALINVERNI, SANTIAGO
Angelica Malinverni

“Po Caminu smo se že srečali, Caterina jih je želela videti. Po našem potovanju se je namreč doma nehala smejati, spustila je glavo … Ko jih je zagledala za našo mizo, je znova postala prava Caterina.”

Angelica je v intervjuju za italijanske medije spregovorila tudi o svojem odnosu z Bogom. Pravi, da je to bil odnos, v katerem sta se mešala ljubezen in sovraštvo. “Mislim, da je to nekaj normalnega za nekoga, ki živi tako življenje kot jaz – veliko trpljenja, bolnišnic in včasih tudi ne vidiš izhoda.”

A poudarja, da na Boga ni jezna, saj je prepričana, da moč za prenašanje tega trpljenja dobiva prav od njega. “Vsak dan je moja misel vedno namenjena najprej Bogu. Ne morem reči, da mi je težko, ker vem, da je to življenje, ki mi ga je podaril Bog. V trenutku, ko sem to razumela, sem lahko šla naprej.”

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.