Daša Peperko se je rodila gluhim staršem. Ker ni poznala druge izkušnje, se ni počutila nič drugače. Uporabljali so znakovni jezik, tudi v vrtcu je bila obkrožena z gluhimi otroki, ki so kretali. Šele ko se je vključila v slišečo osnovno šolo, je ugotovila, da je drugačna.
Na začetku njeni sošolci niso vedeli, kako z njo vzpostaviti stik in začeti komunikacijo. “Ko sem bila v prvem razredu, so mi sošolci malce nagajali, vame metali listke, me za hrbtom opravljali, klicali po imenu, jaz pa nisem vedela. V nadaljevanju pa so me začeli sprejemati. Ugotovili so, da lahko normalno komuniciramo, ampak na drug način.”
Preberite še:
Neverjetno, kaj je za dvoletnico storila vsa soseska
Kako vzpostaviti stik z gluho osebo
“Gluhota je nevidna invalidnost. Šele ko vzpostavimo stik s to osebo, spoznamo, da oseba ne sliši. Prej tega ne opazimo. Pomembno je, da gluho osebo vprašamo, kakšen način komunikacije ji ustreza. Nekateri gluhi zelo lepo govorijo, tudi dobro berejo z ustnic, nekateri pa odlično pišejo. /…/ Ko nekateri slišijo, da sem gluha, z mano začnejo govoriti v angleščini. Zakaj? Govori v slovenščini, jaz angleško ne govorim.”
Nemalo izzivov v času šolanja
V letih, ko se je izobraževala, se je srečevala z različnimi težavami. Vključena je bila v slišečo osnovno šolo, kjer je snov prepisovala iz zapiskov svojih sošolcev, z učiteljico pa se je individualno dogovarjala, kaj vse se mora naučiti za test ali spraševanje. V srednji šoli je dobila veliko tiskanega gradiva, da je lahko sama prebirala snov. Učitelji so se ji zelo prilagajali.
Ob vpisu na fakulteto je mislila, da bo zmogla brez tolmača, a je ugotovila, da predavatelji pripravljajo svoje gradivo, ki ni nikjer zapisano. “Nisem mogla slediti. Bila sem v stiski. Gre za specifično strokovno področje, teme so zelo pomembne za moje delo, na primer to, kako lahko pomagam bolniku. Teh osnovnih informacij od fakultete, ki bi mi bile prilagojene, nisem dobila, zato sem potrebovala tolmača, ki mi ji bo prevedel v znakovni jezik, da bom potem v prihodnosti lahko delala in pomagala bolnikom.”
Preberite še:
“Gluhota ni ovira, če se vsi spoštujemo med seboj”
Izbojevala bitko za vse gluhe študente
Ko je dobila tolmača, je vse vavčerje porabila v pol meseca. Nato je na sodišču vložila tožbo, s katero si je prizadevala za to, da bi tolmače plačevale fakultete. Da je dosegla svojo pravico, je trajalo tri leta, s tem pa je tudi ostalim študentom omogočila, da lahko študirajo v svojem primarnem maternem jeziku, ki je slovenski znakovni jezik.
Gluhi sicer lahko pridobijo srednješolsko izobrazbo tudi na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, vendar je na voljo samo 6 poklicev. “Kaj pa, če te zanima kaj drugega,” se sprašuje Daša, ki se je odločila za zdravstveno nego, kar je pomenilo, da bo pogosto v stiku z različnimi ljudmi.
Preberite še:
Gluhi Tadej in njegova zgodovinska medalja med slišečimi
“Profesorji so imeli različne pomisleke. Tudi sama sem jih imela. Bili so prestrašeni, kako bodo komunicirali z mano in kako bom jaz komunicirala z bolniki, s katerimi bom delala. Tako da sem orala ledino. Ampak sem hkrati vedno znova dokazovala, da v zdravstvu obstajajo različna področja, kjer lahko delam. Na ta način sem se tudi borila s pomisleki, ki so jih imeli zaradi mojih posebnih potreb.” Zaveda se, da je od delodajalca odvisno, ali bo sprejel gluhoto kot del nje in ali jo bo zaposlil.
Sošolci so jo dobro sprejeli. “Spraševali so me, kako se kaj pokreta in kakšna je gluha skupnost. Bili so aktivni in to mi je bilo zelo všeč.”
O svetu gluhih se (še vedno) premalo govori
Na vsakodnevni ravni se gluhi srečujejo z različnimi neprijetnimi situacijami. Marsikdo morda večkrat pomisli, česa vsega osebe, ki ne slišijo, ne zmorejo, a je to le eno od napačnih prepričanj. “Gluha oseba zmore enako,” pravi Daša.
Izpostavi pa, da se glede vsakodnevne dostopnosti informacij gluhi ne morejo v polnosti razvijati kot enakovredne osebe naše družbe. Vsebine na radiu namreč gluhim niso prilagojene čisto nič, prav tako ne vse vsebine na televiziji. “Potrebujemo na primer nasvete s področja psihologije, kako poskrbeti sami zase in podobno, te vsebine pa nam niso prilagojene.”
Preberite še:
Matic Pavlič in njegova stvaritev, ki bo gluhim spremenila svet
Ena od stigem, s katero se je srečala, je, da gluha oseba ne more voziti avta. “Ko sem nekoč končala predavanja, sem se odpravila domov, šla sem mimo križišča, kjer je bila na semaforju ravno rdeča luč. Zagledali so me sošolci in bili so šokirani, ker so me videli za volanom. Zakaj pa gluh človek ne bi mogel voziti? Nekateri celo vprašajo, ali imamo gluhi kakšno posebno cesto, po kateri vozimo.”
Sama se je v neprijetni situaciji znašla tudi na zdravniškem pregledu, kjer so njeno gluhoto obravnavali kot bolezen.
Kljub vsem preprekam in preizkušnjam pa Daša optimistično zre v prihodnost in se uspešno spopada z izzivi.
Preberite še:
Kaj je Martin Golob spoznal, ko je na Triglavu sam čakal na sončni vzhod
Preberite še:
Tako se lahko že med počitnicami pripravite na novo šolsko leto
Preberite še:
“Edini, pri katerem sem se vedno počutila sprejeto, je bil Bog”
