Ema je že več let imela željo, da bi šla pomagat nekam v misijone in bi tam lahko bila koristna. Ko je bil lani oktobra na obisku v Sloveniji Tone Kerin, je se je Žan čisto “slučajno” udeležil maše pri frančiškanih, kjer je misijonar na Madagaskarju pripovedoval o svojem poslanstvu. “Kazal je veliko veselje do življenja, večje, kot ga tu kaže marsikateri župnik. Po maši je bilo še krajše predavanje in možnost za vprašanja. Še isti večer sem Emi rekel, ali bi šla na Madagaskar, se spominja Žan. V okviru mladinskega misijonskega prostovoljstva POTA sta se nato prijavila na novo izkušnjo.
Preberite še:
Misijon dečka s smetišča
Markanten Madagaskar
Skupina devetih prostovoljcev, ki se prej med seboj niso poznali, se je prvič srečala januarja, pet mesecev pozneje pa so mladi za mesec in pol skupaj odpotovali novim izkušnjam naproti. “Res smo se razumeli, zato se je čisto na začetku zdelo, da bo vse preprosto. Na projektu se je pokazalo, da ima vsak drugačen značaj, pride tudi kakšna stiska. Na Madagaskarju so kakšne situacije precej stresne, tudi če se pripravljaš, se ne moreš zares pripraviti. Takšna je narava tega programa: ne veš, kakšne razmere te čakajo tam in kako boš odreagiral,” pojasni Ema.
“Prej sem vedel tisto, kar sem slišal. Prestavljal sem si drugačen svet. Ampak tam so ljudje, je ogromno veselja. Tudi pokrajina je čudovita, opazi se raznolikost. Da smo prišli do misijonarjev, smo se veliko vozili.”
Papežev obisk na Madagaskarju
Na obisku v Afriki je te dni tudi papež Frančišek. Prvič bo obiskal tri afriške države, kjer Cerkev deluje med revnimi: Mozambik, Madagaskar in Mavricij. V nedeljo popoldne bo obiskal prebivalce Akamasoe, kjer deluje Peter Opeka. Ob tej priložnosti se bodo skupaj zbrali tudi ostali slovenski misijonarji na Madagaskarju: Tone Kerin, Jože Adamič in Janez Krmelj.
Preberite še:
Delo v misijonih ni “miklavževanje”
Malo pred odhodom sta se Ema in Žan poročila. V času, preživetem na Madagaskarju, je bilo tako tudi za njun odnos več novih in nepredvidljivih dogodkov. Čeprav sta skupaj sodelovala pri projektu, sta imela vsak svoje zadolžitve. Truditi sta se morala tudi, da kot par ne bi bila izolirana od skupine. “Sama sem se že na začetku pripravila na to, da ne bova mogla vsake sekunde tega projekta preživeti skupaj. Seveda sva imela konflikte, tudi zaradi tega, ker mi gre včasih na živce, da je Žan malo pasiven in nič ne reče. Čas zase sva imela zvečer pred spanjem. Imava navado, da zmoliva in si podeliva stvari. Na turističnem delu po koncu projekta pa mi je zelo ustrezalo, da sva šla sama na plažo ali na sprehod.”
Preberite še:
“Ne pozabi, zakaj si se rodila: da drugim prinašaš veselje in ljubezen”
Preberite še:
Na to priložnost je čakal več kot 30 let
Nagrada za tamkajšnje otroke
Oratoriji, ki so jih slovenski prostovoljci na Madagaskarju pripravljali tudi to poletje, malgaškim otrokom pomeni nagrado. “Zdi se mi, da je v Sloveniji je prišlo do tega, da oratorij dojemamo kot zelo poceni varstvo poleti, tam pa otroci jokajo, če se ga ne morejo udeležiti. Imajo tudi drugačen pristop do tega, kar jim mi damo.” Vse leto morajo delati, obiskovati verouk, narediti izpite in nasploh morajo biti zgledni kristjani, da se lahko udeležijo oratorija. Nad njihovo prizadevnostjo bdijo misijonarji. Poleg otrok iz vasi prideta tudi katehet in kuharica.
Preberite še:
85-letna babica, ki je na svet pomagala 3000 afriškim otrokom
Utrinke, ki so jih doživeli prostovoljci na Madagaskarju, si lahko ogledate v fotogaleriji:
Oratorija se običajno udeleži med 300 in 500 otrok, na enem jih je bilo celo 600. “Za družino, ki pošlje otroka na oratorij, to predstavlja velik strošek. Vnaprej morajo zbrati za dva dni riža, kar znese precej. Če družina tega nima, pošlje samo enega otroka in se vsako leto izmenjavajo.”
Kako je potekal oratorij na Madagaskarju
Oratorij za malgaške otroke se je začel zvečer in trajal dva dni, zaključil pa se je tretji dan z mašo. Z molitvijo so začenjali ob šestih zjutraj. Po zajtrku so prostovoljci odigrali igro na temo čudežev, sledile so kateheze, predstavitve ter delavnice, po kosilu pa še igre. Otroci so na samem kraju dogajanja ves čas prisotni in tam tudi prespijo. Končali so z večerjo, potem so otroci imeli še večer plesa in petja. Čeprav je bila pri njih tema že ob šestih, sta se otroški smeh in rajanje slišala vse do enajste ure zvečer.
9 animatorjev in 600 otrok
Velike igre so za tako preproste ljudi verjetno preveč zahtevne, poleg tega je tako veliko in živahno množico otrok težko usmerjati. “Vsi so tam, kjer se največ dogaja.” Neizmerno veselje so otrokom predstavljali že baloni, ki so jih animatorji napihnili. “Za enim balonom se je podilo 20 otrok, tako so se borili, kdo ga bo dobil, da je počil.”
Čeprav ne govorijo istega jezika, so iskali druge načine in s komunikacijo ni bilo večjih težav. “Jaz sem recimo otrokom mežikala, so se mi smejali in dojeli, da sem v redu. Zelo hitro navežejo stik.”
Preberite še:
Misijonar je obenem tudi električar, kuhar, zidar, mizar …
Oratorij so od daleč spremljali tudi domačini. “Zabavno jim je bilo gledati, kaj se dogaja. Nekateri so nas opazovali veš dan. Tudi njim smo dali žogo in so jo brcali.”
Tudi sicer so jih domačini povsod zelo lepo sprejeli, v znak dobrodošlice so večkrat prejeli petelina. “Beseda vaza v njihovem jeziku pomeni belec, kar njim pomeni višja rasa. Velikokrat so samo pritekli do nas, se nas dotaknili, nato pa stekli stran. To jim je bilo dovolj. Naša prisotnost jim je bila zelo pomembna.”
Kliknite tudi na 2. del fotogalerije:
Preberite še:
Argentinci Petra Opeko proglasili kar za svetnika z Madagaskarja
Veselje na vsakem koraku
Najbolj ju je presenetila njihova dobra volja, da se ne obremenjujejo in živijo iz danes na jutri. Hkrati pa jim manjka, da bi kaj vnaprej načrtovali. “Težko je gledati otroke, ki so bosi in v raztrganih oblačilih. Hkrati pa so najbolj srečni na svetu.”
Madagaskar ukrade srce. Sprejemajoče, dobro vzdušje je tam.
Nekoliko grenak priokus jima je pustila tamkajšnja kultura. “Misijonarji so nam povedali, kako moški ravnajo z ženskami. Te nimajo nobene pravice, otroci so last moških. Če žena moškemu več ne ustreza, jo lahko odslovi. Šokiralo me je, da se v 21. stoletju to še vedno dogaja.”
Preberite še:
8 značilnosti ljudi, ki ljubijo življenje
Domov prišla z novimi spoznanji
Oba sta spoznala naslednje: “Ko prideš nazaj se vprašaš, kaj je zares pomembno. Mi imamo toliko stvari, a zaradi tega sploh nismo tako srečni, kot so oni.”
“Tu, kjer živiva, imamo luksuz. Hvaležna sem za stvari. Ne vem, ali se dovolj zavedamo, koliko misijonarji naredijo za tamkajšnje ljudi. Praktično živijo zanje, iztrošijo sami sebe, da lahko en Malgaš živi. Razmere niso prijetne. Človek, ki gre tja in je tam z njimi, ima res ogromno srce.”
“Pogovarjala sva se, da se bova skupaj preselila tja. 🙂 No, mogoče se ne bova, ampak je vseeno lepo sanjati,” z nasmehom skleneta zakonca Pirnar.
Preberite še:
Kdo so in kaj počnejo misijonarke ljubezni?
Preberite še:
“Trdo delo in prava mera samokritike sta nujna za kvaliteto in napredovanje”
Preberite še:
Svetnik, ki je bil izvoljen za papeža, a je pred tem hotel zbežati
