Vprašanje bralke:
Z možem imava dve deklici (14 in 12 let). Posebej pri drugi sva večkrat v stiski glede kakšnih odločitev. Obe sta vključeni v glasbeno šolo. Prva že sedem let igra flavto in lepo napreduje, druga pa si vedno nekaj izmišljuje; tri leta je igrala flavto, sedaj pa se je začela upirati, da je ne mara več. Rada bi igrala klavir. Z možem sva načeloma mnenja, da otroci stvari, za katere so se odločili, peljejo naprej. Naj ji popustiva?
Odgovarja: Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka
Hvala za vaše vprašanje, s katerim se neredko srečujemo tudi drugi! Za tole vajino navihanko je videti, da ne namerava početi ničesar, kar je resnično ne veseli. Če smo bili starši vzgojeni v bolj direktivnem slogu, nas takšna “izmišljevanja” še toliko bolj begajo in spravljajo v stisko, saj smo bili sami navajeni slediti navodilom in imeti manj svobode pri odločanju.
Preberite še:
“Kot učiteljica takoj opazim, pri katerem otroku so starši na moji strani in pri katerem ne”
Glede na to, da si ona želi menjave z novim šolskim letom, je strah pred tem, da zadev ne zna zaključiti, verjetno odveč. Upor v tem obdobju je močan znak, da ji pri flavti nekaj ne ustreza, sicer bi se med počitnicami umirila. Otroci pogosteje stokajo proti koncu šolskega leta, ko je treba več vaditi, pa še v šoli je več testov, pomlad pa jih vabi na igrišče.
Takrat je res pomembno, da jih sicer v tem negodovanju začutimo, razumemo in jih pomirimo, skupaj z njimi vadimo, da zmorejo izpeljati zadani proces. Ponavadi pa se spomladanski upor med počitnicami umiri in če imajo svoj inštrument radi, se brez težav podajo v novo šolsko leto. Pomembno je, da jo vprašata, kaj jo moti, kaj ji gre na živce ali se je zgolj naveličala … in da ji prisluhneta.
Preberite še:
Zafrkavanje in medvrstniško nasilje: kakšni so znaki in kako ukrepati
Ni dovolj, da popustita samo zato, ker teži. Nič hudega ni, če si izbere nov inštrument, če zna razložiti, zakaj – pomembno je, da se začutite in da vsi skupaj razumete odločitev za spremembo. Možno je, da je flavto izbrala bolj zaradi sestrice kot zaradi lastne želje. Morda je celo že takrat hotela kaj drugega, pa ni bilo možnosti, morda je razsežnosti klavirja spoznala šele na nastopih ipd.
Glasba mora ohraniti svoje bistvo v veselju in dviganju duha in ne sme biti prisila. Prisluhnita hčerki, ki si morda prav prek glasbe želi kakšnega preobrata tudi v vajinih življenjih; morda bo skladateljica – takrat ji bo poznavanje več inštrumentov prišlo še kako prav.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
Preberite še:
Kako je Stalinova hčerka postala katoličanka
Preberite še:
Kako se lahko že pred prvim delovnim dnem pripravim na novo službo
