Na dolgo pot se ponavadi odpravim sam. Pripravljen sem sprejeti presenečenja in računam na dobroto ljudi
Vsako leto grem na dolgo pot. Dolga pot zame pomeni vsaj tridnevno romanje po kakšnem od kotičkov naše domovine. Pred nekaj leti sem se odpravil po slovenski Jakobovi poti od Ljubljane do Trsta.
Preberite še:
Joy še nikoli prej ni videla oceana. Sedaj že štiri leta potuje z vnukom
Na dolgo pot se ponavadi odpravim sam. Prenočišč si ne organiziram vnaprej, pač pa grem v skladu s skavtskim pozdravom “Bodi pripravljen, vedno pripravljen!” Pripravljen sem sprejeti presenečenja in računam na dobroto ljudi. Pravzaprav si želim izziva trkanja pri ljudeh.
Srečanja
Na dolgi poti vedno srečam ljudi, ki jih je treba srečati, ljudi, s katerimi si imamo kaj povedati. Na tej poti se me je dotaknilo srečanje z možem, ki je z menoj želel prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva skupaj molila, se pogovarjala – najprej o čisto vsakdanjih rečeh in kmalu sva zmogla “odriniti zelo na globoko”, prav do bolečine. Kot bi vstopila v prostor Njegove milosti.
Preberite še:
Camino: “To pot so izbrusile mnoge noge, mnoga življenja in to se čuti, ko hodiš po njej”
Sv. Notburga – zavetnica nedeljskega počitka
V eni od kraških vasi sem srečal moža, ki mi je želel razkazati krajevno cerkvico. Ponosen na častitljivo starost stavbe, na njeno zavetnico sveto Notburgo, me je z grenkobo opozoril na to, da se kraške vasi praznijo: “Včasih nas je bilo v vasi veliko, pa ni bilo hiš. Sedaj je hiš veliko, pa ni ljudi.”
Povedal mi je tudi zgodbo o sveti Notburgi, ki je bila prijazna, pobožna deklica. Ko jo je nekoč gospodar silil delati na Gospodov dan – bil je čas žetve – je v zrak vrgla srp, da bi srp pokazal Božjo voljo. Obvisel je v zraku, čudež je prepričal gospodarja in deklici ni bilo več treba delati na Gospodov dan. Tudi gospodar je to vzel kot znamenje Božje volje in se še sam spreobrnil.
Preberite še:
Romarska pot, ki združuje Slovence, Italijane in Avstrijce
Mlado svetnico bi lahko imenovali tudi zavetnica nedeljskega počitka, lahko bi jo imeli za zavetnico tretje Božje zapovedi. Poglobil sem se v svoj odnos do nedeljskega počitka in v to, koliko dajem Boga na prvo mesto, koliko dejavnosti, stvari, ljudi je (kdaj) pred Njim. Mlada tirolska svetnica me je, s pomočjo moža, ki mi je odprl krajevno cerkev, opomnila prav na najbolj bistveno – na moj odnos z Njim. Hvaležen!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 35.
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
Preberite še:
Kako je Stalinova hčerka postala katoličanka
Preberite še:
Kako se lahko že pred prvim delovnim dnem pripravim na novo službo
