Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

“Zdelo se mi je, da vsi okrog mene šepetajo: ‘Zbolela je, ima raka? Bo umrla?'”

LOJZE GRČMAN | ALETEIA
Deli

Vesna Bregar je energična, nasmejana, čuteča in vsestransko dejavna gospa. Zelo rada pleše, predvsem salso, hodi v hribe in na dolge sprehode, pazi vnuka, kolesari, "kofetka" s prijateljicami. Življenje je pred njo pred tremi leti vrglo preizkušnjo, pred katero pa se ni uklonila

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Bilo je konec aprila leta 2016. Vesna se je z možem in hčerkino družino ravno odpravljala na morje, kjer so si želeli med prvomajskimi prazniki nekoliko napolniti baterije. Pred odhodom jo je čakal še en opravek – pregled pri ginekologu. Menila je, da bo šlo le za rutinsko zadevo, a bi se težko bolj motila. Ginekolog je bil jasen: dva tumorja na jajčnikih.

Šok, zaprepadenost, žalost, solze. Družina ni bila prvič preizkušena v bolezni – Vesnina sestra je umrla zaradi raka dojk. “Zdaj sem jaz na vrsti,” je sprva pomislila. A le v tistih prvih urah po tej strašni informaciji. Nato se je spustila v boj. Že naslednji mesec jo je čakala operacija, nato pa kemoterapija.

Česa bolnice, ko izvejo za diagnozo raka na jajčnikih, ne bi smele početi?
Ta diagnoza je strašna. Ko na spletu bereš, kakšna je umrljivost (na leto zboli okrog 150 žensk, za rak na jajčnikih pa vlada precejšnja umrljivost, op. a.), odstotek preživetja, se ti kar vrti. Le to vidiš pred sabo. Napaka je, če to bereš, ko še nič ne veš o svoji obliki bolezni.

Vesna Bregar živi polno življenje (fotogalerija):

Po operaciji vas je čakalo še nekaj, kar telo ponavadi zelo oslabi – kemoterapija. Kako ste jo prenašali?
Dobila sem šest kemoterapij, ki dnevno trajajo 6‒8 ur, in sicer na tri tedne. To sem sprejemala za samo po sebi umevno, kot da se to meni ne dogaja. Okrog mene so bili čudoviti ljudje: osebje v bolnišnici, družina, prijatelji. Bodrili so me, da sem v dobri kondiciji. Takoj po kemoterapiji sem se počutila dobro, z možem sva hodila na kavo in sladoled v središče Ljubljane.

Tretji in četrti dan pa so me začeli obhajati slabost, utrujenost, nemoč, počasi se je stanje nato začelo dvigovati. Dva tedna po vsaki kemoterapiji smo se z družino odpravili na morje ali v gore za teden, potem so me pustili v Ljubljani na all inclusive (Vesna je v šali tako poimenovala bolnišnico, op. a.). Tako se je ponavljala zgodba šest mesecev na vsake tri tedne.

Peta kemoterapija me je povsem zdelala. Tedaj je bilo res hudo. Možu sem rekla, da se tega ne grem več. Nisem mogla ne ležati, ne biti pokonci, ne jesti … Nisem imela nobene moči. Nato je nekako minilo. Pred zadnjo kemoterapijo pa me je opogumil moj onkolog.

Koraki preventive in kurative

“Žene in dekleta bi rada povabila, naj res hodijo na preventivne preglede. Naj ne pozabijo na to! Če pa se zgodi … Ne obupajte. Poznam veliko prijateljic, ki po odkritju raka kakovostno živijo še osem, deset, petnajst let in več. Živeti brez stresa … To je težko. Ko izgubim zelo dobro prijateljico, me to zelo prizadene. Nikoli nisi več tak kot pred boleznijo. Moje življenje je prilagojeno diagnozi in bolezni.”

Zdaj si svojo zgodbo ne le upate deliti z mediji, ampak ste zelo dejavni tudi pri osveščanju. Kaj ste čutili v prvih mesecih po diagnozi, da ste se zaprli vase?
Nisem hodila v trgovino, pravzaprav nikamor, kjer ni bilo nujno. Zdelo se mi je, da vsi šepetajo za mano: “Zbolela je, ima raka? Bo umrla?” Zdelo se mi je, da je okrog mene ena sama radovednost. Danes vem, da sem se motila. Ljudje si niso upali pristopiti do mene. Prej so me poznali kot zgovorno, nasmejano žensko, potem sem se zaprla vase. Mnogi pa so me seveda bodrili in na svoj način pristopili k meni.

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Mimoidoče in širšo populacijo smo pozneje na enem od dogodkov v Radečah želeli seznaniti o preventivi in kurativi raka dojk. Na kakšen način se boriti s to boleznijo, na kakšen način pristopiti, kje najti zdravljenje. Spoznali so mene in združenje Europa Donna. Predvsem smo opozarjali na preventivne programe Dora, Zora in Svit. Odprla sem se na povsem spontan način. Kar začela sem govoriti. Takrat so spoznali drugo Vesno.

Vaša otroka sta odrasla, visoko izobražena, sin je celo zdravnik, ampak vas je bilo strah povedati celo njemu. Zakaj?
Oba otroka sta zelo navezana name. Verjetno je to tudi moja krivda, saj sem bila tudi jaz zelo navezana na starše. Za trombocitopenijo sem zbolela, ko mi je umrl oče. Za rakom sem zbolela, ko mi je umrla mama. Očitno se odzovem tako čustveno.

Tega ni mogoče preprečiti, čeprav si želiš. Čeprav sta oba odrasla, samostojna in uspešna, se mi  je zdelo, da me še zelo potrebujeta in da bosta ob tej bolezni prizadeta. Jaz sem težko prebolela odhod staršev, mislila sem, da bi tudi onadva.

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Sin, ki je na bolezen verjetno gledal tudi skozi službeno prizmo, me nikoli ni pomiloval. “Mi bomo s tabo, mami, gremo naprej,” mi je govoril. Poskušaš živeti normalno življenje. Hči se je odzvala drugače. Njena žalost je bila dobro opazna, ni je bilo mogoče prikriti. Tudi mož je bil zelo prizadet. Tega ni mogoče odmisliti.

Trojna zazrtost v dobro

Vesna Bregar skupaj z radeškim zdravstvenim domom, občino in društvom upokojencev 27. septembra v Radečah organizira poseben dogodek s trojnim poslanstvom: ozaveščanje o rakavih obolenjih, pomoč starejšim občanom in osebam s posebnimi potrebami. Za njihove dejavnosti bodo zbirali finančna sredstva. Starejši pa se bodo razveselili posebnega centra, namenjenega prav njim, in avtomobila, ki jim bo olajšal njihove poti. Na omenjeni prireditvi ga bo blagoslovil radeški župnik.


“Nekateri so zelo osamljeni. Rada bi, da bi jim dal ta center prostor za druženje, kjer bi sodelovali na raznih delavnicah, se povezovali z vrtcem, šolo in raznimi društvi. Hkrati bomo dobili tudi avto, ki bo namenjen prevozom starejših v center ali po njihovih opravkih,” se trojne zazrtosti v dobro veseli Vesna.

Kako drugačno življenje živite zdaj?
Vsak dan znova se veselim življenja. Ni mi težko vstati, imam kopico načrtov, dogodkov. Vsak dan prehodim od osem do deset kilometrov. Tudi dež, sneg, veter me ne ustavijo. Ob popoldnevih grem na kak hrib, rada berem, gledam nadaljevanke, se družim s prijatelji. Mož pa ni ravno športnik. Največ se druživa, ko je pri naju vnuk. Poleti je bilo tega kar precej.

Pri maši berete berila, pred boleznijo ste v to vlogo uvajali tudi druge. Ste Boga v zvezi z boleznijo kdaj vprašali, zakaj “prav” vi?
Ne, nisem, ker vem, da sem ena od mnogih. Nekje sem prebrala, da Bog izbere tiste, ki zmorejo. Naloži jim še več. Tega se držim. Glede na to, da sem delovna, pridna, čuteča ženska, mati, mi je naložil še to, ker je vedel, da bom zmogla. In dejansko zmorem! Z vsemi ljudmi, ki me spremljajo v življenju, imam zelo lep odnos. Tako pozitiven odziv, na katerega naletim, mi daje moč in pogum, da zmorem iti še naprej. Še veliko projektov si želim uresničiti.

 

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.