Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Ko mama otroku ne dovoli, da bi se osamosvojil

MOTHER
Shutterstock | Iakov Filimonov
Deli

Nekatere mame težko spoznajo, da so njihovi otroci odrasli

Nekateri otroci bodo vedno ostali “otroci”. Veliko mater otroku (največkrat sinu), ki je že presegel štirideseta ali petdeseta in bo kmalu postal dedek, reče dete moje, otrok moj, sinček … Vendar to ni težava, gre zgolj za ljubeče nagovarjanje svojih otrok. Kljub temu pa marsikatera mama s sinom vzdržuje odnos, ki je nezdrav in vreden ukrepanja ob naslednjih pojavih, na primer:

  • mama, ki odloča, kako bo sin oblečen;
  • mama, ki po sinovem 35. rojstnem dnevu še vedno nadzoruje njegove prijateljice, pri čemer nobena ni dovolj dobra, da bi bila njegovo dekle (kaj šele žena);
  • mama, ki ureja sinov urnik in zahteva pozornost zase pred njegovimi načrti s prijatelji.

Nekatere matere vse to počnejo brez slabih namenov. Zdi se jim, da jih otrok še naprej potrebuje, misleč, da se sam v nekaterih okoliščinah in nalogah preprosto ne bi znašel. Včasih bi jim rade prihranile razočaranje v ljubezni ali pa menijo, da je njihovo mnenje boljše in v zvezi z nekaterimi stvarmi otrok niti ne vprašajo za mnenje, ampak se odločijo v njihovem imenu. Tako leta tečejo in otrok postane zrel odrasli, a ne doseže čustvene zrelosti.

Pretirano zaščitniške mame

Takšna mati otroka nenehno stiska in mu ne dovoli, da bi se normalno razvijal. Čeprav polnoleten, ni imel nikoli priložnosti, da bi tvegal, da bi sam sprejemal odločitve in da bi se kdaj tudi zmotil.

Vsaka odločitev predstavlja tveganje in otroci to tveganje sprejmejo z vsako odločitvijo: kaj bodo, ko bodo veliki, kaj bodo študirali, kako si bodo služili kruh, s kom se bodo poročili in si ustvarili družino, kdaj je njihov čas, da se osamosvojijo.

Nekatere mame preveč ščitijo svoje odrasle otroke, predvsem sinove. Odrasli otroci bi morali biti na to pozorni in materino ljubezen postaviti na pravo mesto. Zato je dobro vedeti, kaj je v ozadju:

  • Preveč zaščitniška mama lahko v sinu najde zdravilo za svojo samoto. Običajno so to ženske, ki jih je strah, da bi doma ali v družbi ostale same in osamljene. V sinu vidijo dodatek in jim hkrati služi za par, za šoferja, za stike z javnostjo … Vse to na škodo sinovega osebnega življenja.
  • Mama, ki ne more sprejeti staranja, ki noče, da bi leta minevala, in na svojega sina ali hčer še naprej gleda kot na otroka. Je bergla, s katero nadaljuje neko lažno mladost. Poistoveti se s sinovimi načrti. Želi potovati z njim, se z njim zabavati, doživeti nove stvari … Bolj kot mati želi biti “prijateljica”, kolegica, ki je v isti starostni skupini kot on. To vpliva na to, kako se oblači in obnaša. Včasih se pojavijo celo otročji prepiri in užaljenosti ter pretirano izkazovanje čustev v javnosti …
  • Mama, ki je bila v paru hudo ranjena in svojih ran ni zacelila, na primer v primeru ločitve. Svojo bolečino in neuspeh prenese na otroka in se zanj boji. Boji se, da bi ga doletela enaka usoda, in mu skuša prihraniti trpljenje.
  • Mama, ki je ljubosumna na vse druge ženske na svetu. Slabo misli o vseh, ki se približajo njenemu sinu. Z vedenjem, ki odbije vsakogar, ki se približa, ima sin vse manj možnosti spoznati resnične prijateljice, kaj šele ljubezen svojega življenja.

Kaj lahko storimo z materjo, ki je do svojih odraslih otrok pretirano zaščitniška?

Če imate prijateljico, ki se tako vede, ali poznate koga v družini, ki s svojimi otroki tako dela, lahko pomagate z naslednjimi strategijami:

  1. Pogovorite se z materjo.
  2. Povejte ji, da veste, da tako ravna iz ljubezni in da svojemu otroku ne želi slabega, a da se v takšni ljubezni skriva nekaj sebičnega, s čimer otroku čustveno škoduje in zavira njegovo odraščanje.
  3. S konkretnimi primeri ji pokažite, kako je to zavrlo čustveno dozorevanje njenega otroka.
  4. Predlagajte ji alternative za trenutke, v katerih ima občutek nepogrešljivosti: pri kakšni stvari ji lahko pomaga drug družinski član, kakšno stvar lahko naredi sama in za to ne potrebuje otroka …
  5. Obnovite ji otrokova obzorja: naj pojasni svoje sanje in preveri, ali bo to njenega otroka resnično osrečilo. Morda je njen poklic ali čustvena navezanost otroka zaznamovala bolj, kot bi bilo dobro in potrebno.
  6. Pomagajte ji upravljati z otrokovo svobodo, da jo bo sprejela kot dar, ki ga lahko kot mati podari otroku. Naj premaga strah pred morebitnim neuspehom in dovoli svojemu otroku, da se kdaj zmoti.
  7. Spomnite jo, da je največje dejanje ljubezni do svojega otroka to, da iz njega naredi svobodno osebo. To pa pomeni dovoliti mu izbiro in dejstvo, da ne bo vedno ona na prvem mestu, čeprav bo kot mama vedno ljubljena. Če otrok izbere drugo pot, ki ni ta, kakršno bi zanj izbrala sama, to še ne pomeni, da ga bo izgubila.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.