Klepetati je preprosto. Prav tako opravljati in soditi. Manj preprosto pa je vzpostaviti dialog. Pravzaprav je to kar težko, saj pomeni izpostaviti se in ponavadi ljudem ni všeč, če se nato o njihovih idejah razpravlja. Poleg tega sta na obeh straneh potrebna odprtost in mir.
Dialog mi ne gre dobro od rok, predvsem takrat, ko se dotaknem tem, ki so mi pri srcu. Vendar bi prav takrat morala dati od sebe le najboljše. Ali pa biti tiho. Morda moliti. To je le nekaj možnosti. Kajti tudi če bi v rokah imeli absolutno resnico (in na srečo tega bremena Bog ni dal nikomur izmed nas) in če bi jo branili z napačnim pristopom, smo žal storili napako. Bolje bi bilo molčati, kajti največji zgled smo vedno mi. Bolj kot kaj šteje to, kako nekaj povemo. To velja tudi na področju družbenih omrežij.
Preberite še:
6 pasti na socialnih omrežjih, ki škodujejo vašemu zakonu
Med vsemi dnevnimi objavami se zagotovo zgrozim vsaj nad eno – in tako težko je vzpostaviti dialog, kajti z lahkoto je naš zapis slabo razumljen. Zato podajam nekaj nasvetov tistim, ki se – kakor jaz – ne morejo zadržati, da ne bi povedali svojega mnenja tudi na Facebooku.
Ste resnično prepričani, da ne bi šlo brez?
Facebook je namenjen predvsem oglaševanju in objave podjetij imajo en sam cilj: da se o temi začne govoriti. Če torej kritiziramo objavo nekega podjetja, ki je napolnjena z ideologijo, s katero se ne strinjamo, delamo njim v prid. Prispevamo k njegovi prepoznavnosti, ki je, ne glede na prepričanja, končni cilj vsakega podjetja. Zato pazite, da se ne boste borili z mlini na veter. Včasih je o stvari bolje povedati kaj dobrega kot pa kritizirati.
Preberite še:
Otroke morate posvariti pred temi tremi stvarmi na socialnih omrežjih
Če ne želite poslušati mnenja drugih, si kupite skrivni dnevnik
Facebook je družbeno omrežje. Je javno in ne glede na to, kakšne so naše nastavitve zasebnosti ali koliko prijateljev, s katerimi ne delimo istega prepričanja, “odprijateljimo”, ko kliknemo gumb objavi, bomo morali biti pripravljeni odgovarjati. Vsi se namreč počutijo dolžni komentirati, presojati ali povedati svoje mnenje, saj je pred nami zaslon, za katerega se lahko skrijemo in ki nas vse naredi bolj modre, pogumne in mnogokrat tudi močnejše.
Vsak ima pravico imeti mnenje, vendar komentarji na Facebooku pogosto postanejo pikri in včasih pozabimo na kulturo odnosa. Pisati ni enako kot govoriti. Ton glasu lahko interpretiramo, pri napisanem pa si lahko ton besed le domišljamo. Takrat se vžge debata, postanemo nesramni in osorni. Ne sprašujmo se, kako to, da ljudje nimajo drugega dela kot komentirati to, kar napišemo. Vprašajmo se raje, ali imamo voljo, čas in dovolj hladne krvi, da bomo podpirali dialog. V nasprotnem primeru si raje omislite skrivni dnevnik, ki vam bo prisluhnil, ne da bi presojal vaše mnenje in komentiral vaše pripovedi.
Preberite še:
Nauki svetega Avguština proti čezmernemu razgaljanju (na spletu)
Počasi s provokacijami
Bodite pozorni na to, kako pišete besedilo objave. Ne postavljajte preveč vprašanj, ne uporabljajte prikritih namigovanj proti tistim, ki mislijo ali delajo drugače kot vi. Povejte svoje mnenje, ne sodite drugih in predvsem … bodite pametni!
Dihajte. Počakajte vsaj 15 minut
Dihajte. V mislih imam: bodite mirni. Ne pustite se vznemiriti – na primer “glej ga glej, piše ves važen, ko pa se srečava, me niti pozdravi ne”.
“Ne bom strpna, saj smo na Facebooku.” Taka so pravila igre. Sprejmite jih, naučite se z njimi živeti in (kar je še bolje), naučite se upravljati s pogovori na medmrežju. Torej, če vas je en komentar vrgel iz tira, počakajte, preden boste odgovorili. Impulzivni odgovori so vedno najslabši: običajno so čustveni in polni jeze.
Preberite še:
Znate poslušati? To lahko preverite s kratkim testom
Vendar smo tukaj, da bi ustvarjali dialog, da bi izpostavili temo, ki nam je pri srcu, da bi morda koga prebudili k razmisleku. Nihče ne začne misliti drugače zaradi objave na Facebooku. Lahko pa mi pokažemo še drug vidik in dokažemo, da smo sposobni dialoga.
Tudi na najbolj provokativen komentar odgovarjajte prijazno. Vedno začnite tako: “Pozdravljena, Marija, razumem tvoje mnenje/razumem tvoj pogled na/strinjam se s teboj …”. Postavite se v kožo drugega, morda se najde kakšna skupna točka, in začnite od tam ali pa dajte zgolj vedeti, da poslušate, razumete, da se morda ne strinjate, ampak da resnično poslušate. To spremeni ton dialoga. Če se počutimo slišane, zmanjšamo obrambo in s tem napad (jeza).
Bodite kratki
Če niste pri volji za razpravo, si najprej oglejte 2. točko. V vsakem primeru, če se je debata preveč razvlekla ali niste ravno pri volji, jo vedno končajte s prijaznostjo: “Pozdravljen, Franci, razumem, kar praviš, vendar se nikakor ne morem strinjati, žal na to gledam drugače.” Poskusite debato končati na prijazen način, brez polemik. Če vam to uspe še s kančkom ironije, bo še bolje – vedno je dobro, če končamo z nasmehom, čeprav ni lahko.
Ostanite ponižni
Ničesar vam ni potrebno dokazovati. To ni vojna, ne gre za mir v svetu. Če ste se zmotili, če ste bili vsiljivi, če ste bili žaljivi ali ste podajali napačne informacije, se opravičite.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Nataša Rupena.
Preberite še:
“Poklic lahko opravljaš s srcem, če ga imaš rad. Jaz imam to srečo”
Preberite še:
Zakaj nujno potrebujemo samodisciplino in kako jo doseči
Preberite še:
Stilske napake, ki vas postarajo
