Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Pozor! Zemlja bo zadela ob zvezdo repatico!

CC
Deli

Od nekdaj so živeli tudi prebrisani ljudje, ki so na račun drugih napovedovali katastrofe in ponujali rešitve. Danes se zdijo smešne, takrat pa ...

Tem preteklim prigodam se danes lahko le še smejimo.

Sedež v nebesih

Ko se je leta 1910 Zemlji bližal Halleyjev komet, je k preprosti kmetici na Zgornjem Štajerskem prišel neki moški in ji natvezil, da ga pošilja sam sv. Peter, da bi pobožnim Zemljanom zagotovil sedeže v nebesih. Kdor hoče biti dne 18. maja, ko bo komet treščil ob Zemljo in jo razdejal, v nebesih, mora plačati 100 kron.

Kmetica je verjela, da govori z nebeškim odposlancem, vendar doma ni imela dovolj denarja. Zato ga je prosila, naj vzame deset kron predujma, po preostali denar pa naj pride naslednji dan, ko ga bo dvignila v hranilnici. “Božji odposlanec” bi najraje imel takoj celoten znesek, vendar se je naposled zadovoljil z desetimi kronami. “Naslednji dan je šla kmetica res v hranilnico, kjer je tudi povedala, zakaj hoče dvigniti svoj denar. Hranilnica ji je denar izplačala, obenem pa je o dogodku obvestila policijo. Ko je prišel ‘božji odposlanec’ po preostanek denarja, so ga ti grešni zemljani aretirali,” je 14. maja 1910 poročal časnik Slovenski narod.

Zaklonišče

Viljem Fogeraux je leta 1930 v ZDA napovedoval konec sveta, češ da bo Zemlja zadela ob zvezdo repatico. Da bi pred uničenjem rešil vsaj nekaj ljudi, je začel graditi veliko betonsko podzemno zaklonišče. Od vsakega pribežnika je zahteval, da za gradnjo prispeva 500 dolarjev, hkrati pa mu je dovolil, da v zaklonišču shrani svoje dragocenosti. Zahtevani znesek je plačalo več kot dvesto lahkovernežev, “preroku” pa so zaupali tudi zlato in nakit.

“Ljudje so se pripravljali, kakor bi se nameravali vkrcati v Noetovo barko. G. Viljem Fogeraux je naenkrat izginil neznano kam. Z njim vred je skopnel ves denar in vse zaupane mu dragocenosti. Opeharjeni še danes zaman čakajo na zvezdo repatico, ki naj bi uničila zemljo!” je 16. maja 1934 poročal Slovenski gospodar.

Omara se bo napolnila z denarjem

Marsikoga zaslepi lakomnost in tako v želji po bogastvu pozabi na previdnost.

Pred začetkom druge svetovne vojne se je pri posestniku v okolici Ormoža oglasil mlajši cigan. Iz žepa je potegnil karte in dvajsetletni domači hčerki prerokoval srečno prihodnost. Ker je “uganil” tudi marsikaj iz njenega življenja, si je pridobil zaupanje domačih. To je hitro obrnil v svoj prid. Hišnega gospodarja je pregovoril, da je v krpo zavil prihranke v višini 1.900 dinarjev. Cigan je denar s krpo položil v omaro in prerokoval, da se bo ta čez noč napolnila z denarjem.

“Ciganski slepar je odšel s ključem od omare z zagotovilom, da se bo vrnil drugi dan in da si bosta denar z gospodarjem delila. Lopova seve ni bilo več od nikoder. Gospodar je nasilno odprl lastno omaro in dobil v njej samo še prazno krpo, ker mu je cigan s spretnostjo ukradel denar. Z zadevo se pečajo sedaj orožniki, če bodo mogli izslediti cigana,” je 13. marca 1940 pisal Slovenski gospodar.

Krstne botrice

“Kdor je dober, misli, da so vsi dobri,” pravi istrski pregovor. Zato dobri ljudje pogosto nasedejo prevarantom, ki se naredijo uboge in nemočne.

Leta 1938 je neki moški v okolici Slovenskih Konjic obiskoval premožne ženske in jih prosil, ali bi hotele biti naslednji dan po maši krstne botrice njegovemu novorojenčku. Govoril je tako prepričljivo, da se je skoraj vsaka z veseljem odzvala vabilu. Ker jim je tudi zaupal, da zaradi revščine ne more pripraviti vsega potrebnega za praznovanje, so mu postregle z vsem, kar je želel. Mlajša botrica je za njegovega novorojenčka kupila nekaj metrov blaga, premožnejša starejša ženska pa mu je za čim lepše praznovanje dala kokoš, nekaj kilogramov bele moke in petdeset dinarjev.

Podobno je bilo tudi drugod. Iznajdljivi možak se je za vse lepo zahvalil in odšel. “Seveda so ‘krstne botrice’ vsakega naslednjega dne po obisku očeta namišljenega novorojenčka pričakovale to, kar bi v resnici moralo slediti. Vendar pa ni bilo o tem ne duha ne sluha. Šele tedaj so sprevidele, da gre le za premeteno potegavščino na račun ženske lahkovernosti,” je 10. septembra 1938 zapisal list Slovenski dom.

Šola za berače

Na srca lahkovernih ljudi so znali še posebej mehko trkati berači. Februarja 1927 je časopis Edinost poročal, da je newyorška policija odkrila ‘šolo’, “v kateri so vsakovrstni postopači, lenuhi in delomrzneži dobivali praktičen pouk v ‘umetnosti’ beračenja. Pod vodstvom izurjenih ‘profesorjev’ se je zdrav in krepak človek kmalu spremenil v pokveko, vredno največjega pomilovanja; temu je zrasla grba, onemu je zmanjkala roka, tretji je postal hrom, četrti je ‘oslepel’ i. t. d.

Policija je odkrila tudi pravcat kemični laboratorij z zbirko raznovrstnih kislin in mazil, s katerimi so si ‘gojenci’ delali grozne gnojne rane, kraste i. t. d. Razen tega so gojenci beraške šole dobivali praktičen pouk, kako se imajo vesti, da bi vzbujali čim bolj žalosten vtis. Kakor zatrjujejo ameriški listi, je bila nenavadna šola zelo obiskovana.”

Lahkovernosti naših prednikov se danes lahko le smejimo. Toda ko prebiramo novice o spletnih prevarah, o sleparjih, ki naivnežem na cesti za drag denar prodajajo ponarejen nakit, in še o mnogih drugih prevarah današnjega časa, potem moramo priznati, da nismo nič zrelejši od njih.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 36.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.