Dawn poučuje na osnovni šoli Sandy Hook v Newtownu (ZDA). 14. decembra 2012 okrog pol desetih dopoldne so med sestankom zaslišali tri poke, ki so se razlegali iz šolske dvorane. “Nismo vedeli, za kaj je šlo, a smo se nagonsko zatekli v štiri kote sobe. Nato so se začeli menjavati streli s tišino in novimi streli. Nekdo je dejal, da moramo poklicati pomoč, a nihče pri sebi ni imel mobilnega telefona.”
Preberite še:
Škapulir je duhovnika rešil pred usodnim strelom
Sandy je imela na dosegu rok telefon na steni. Snela ga je in medtem ko je tipkala številko, se je znova zaslišalo streljanje, zato se je splazila nazaj v svoj kot in pustila slušalko bingljati. “Čakali smo. Nekdo je rekel: ‘Molimo.’ Začeli smo moliti očenaš. Zdelo se nam je, da je minilo precej časa, ko smo na hodniku zaslišali premike. Začutili smo, da so grozljivi dogodki končani in da je pomoč morda že na poti.”
V streljanju je umrlo 26 ljudi, od tega 20 otrok. Okrog dveh popoldne so lahko zapustili šolo. “Medtem ko smo hodili, smo se med sabo spraševali: ‘Kako Bog dovoljuje kaj takšnega?'”
Preberite še:
Ko vas je strah, naj vas opogumi ta molitev
Nenavaden dogodek med tragedijo – zgolj srečno naključje?
V preiskavi so omenili “čudežni dogodek”. Preiskovalci so namreč ugotovili, da je veliko življenj tisti dan rešil vklop ozvočenja. Mnogi so prav prek tega lahko slišali streljanje. Po navedbah policije je bil ključen tudi telefonski klic, ki ga je opravila Dawn.
Ampak telefon ni bil povezan s šolskim ozvočenjem. “Nekdo je vprašal: ‘Kaj praviš? Je bilo to dejanje Boga?’ Vodja preiskave je priznal, da nima druge razlage. Nisem bila jaz. Čutim, da je šlo za Božjo roko. On je bil tam. Čutim, da je bil tam zato, da bi teh 26 duš popeljal naravnost v nebesa. Tam je bil tudi za nas, ki smo preživeli.”
Preberite še:
“Bog se je boril zame, ko sem želela sebe in druge prepričati, da ga ni”
Kaj je sledilo?
Sandy je dobila vso podporo družine in prijateljev. “Bilo je 10 dni pred božičem. Vsak dan sem se zbudila v joku, moja blazina je bila mokra od solz. A imela sem družino in zanjo sem morala narediti božično vzdušje. Počutila sem se tako hvaležno, da sem še tu, in spoznala, kakšen dar je to življenje.” Prepričana je, da je obveza vseh, da živimo plemenito, smo hvaležni, dobri do soljudi, da jim pomagamo in dovolimo, da oni pomagajo nam.
Preberite še:
Newyorški gasilec, ki je po 11. septembru 2001 postal duhovnik
Hvaležna je tudi za to, da je njihova šolska skupnost po tem dogodku ostala povezana in so se lahko zdravili skupaj. “Zaradi enega dejanja sovraštva smo prejeli na tisoče dejanj ljubezni. Polnili smo nove in nove škatle prispelih pisem in dobrih želja. Ljudje so si vzeli čas in sestavljali besedila, pa naj bo to le nekaj besed ali pa dolgo pismo. Zelo sem bila hvaležna za to. Videla sem upanje, ki ga je porajala dobrota drugih.”
Čeprav so preživeli grozne stvari in je bilo njeno srce strto, jo je ob tem preveval občutek pomirjenosti Dobro v drugih ljudeh jo je navdušilo in bila je globoko hvaležna. “Na svetu je več dobrega kot slabega. Mislim, da moramo to gojiti in negovati tako, da smo dobri drug z drugim.”
Preberite še:
Očarljiv nasmešek novorojenčice, namenjen novopečenemu očku
Preberite še:
Umrli so za Jezusa. Pa vi, bi bili pripravljeni?
Preberite še:
“Mami, a ti veš, da je smrt samo prehod?”
