Star pregovor pravi, da je kovačeva kobila vedno bosa. Podobno bi lahko rekli tudi o spovedi. Kot duhovnik si moram včasih vzeti čas za to, da bi prejel zakrament sprave. Najpogosteje mi pri tem pomaga kaplan, ki živi z mano v hiši, vendar pa se občasno kot navaden katoličan postavim v vrsto za spoved in potrpežljivo čakam na milost tega zakramenta.
Preberite še:
“Če se preredko spovedujemo, se nam bo zdelo, da imamo vedno manj grehov”
V čakalni vrsti za spoved
Začnimo od začetka. Je četrtek, deveta ura zjutraj, največja cerkev v mestu (na Poljskem, op. ur.). Še več, je tudi prvi četrtek v mesecu. Mirno sem vstopil v cerkev in pričakoval vrsto pred spovednico. Nisem se zmotil. Trenutek pred prihodom duhovnika je v vrsti stalo okoli 20 ljudi. Pokleknil sem, zmolil in se še enkrat spomnil vseh storjenih grehov. Stopil sem na konec vrste in potrpežljivo čakal.
Vendar pa je bilo že čez nekaj časa moč začutiti nekakšno napetost v zraku. Vsi so s “pohlepnim” pogledom gledali k vratom, skozi katera so morali priti duhovniki. Nekateri so živčno gledali na ure, obračali poglede navzgor, kakor da bi iskali nekakšno točko, v katero bi gledali. Nenadoma so se pojavili pričakovani duhovniki. Čakalna vrsta se je razdelila na več delov in nato se je začelo.
Preberite še:
Težave s spovedjo? 10 nasvetov, da bo lažja in boljša
Med zbranimi se je širilo negodovanje: “Jaz sem bil tukaj prej, vi, gospa, sploh niste stali v tej vrsti.” Čez nekaj trenutkov je nekdo instinktivno in nepotrpežljivo naredil novo čakalno vrsto z druge strani in izpolnil besede iz Svetega pisma: “Zadnji bodo prvi.” To je bil že višek.
Živčni spokorniki so si skočili za vrat in v “polšepetanju kričali” ter grajali drug drugega. Druga stran se je pretvarjala, da se ni nič zgodilo in da je sploh nezaslišano, da si nekdo v cerkvi drzne koga na kaj opozoriti. Na srečo se je našlo tudi nekaj takih, ki so odstopili svoje mesto drugim in na spoved počakali nekaj minut več.
Ali je takšna sploh spoved smiselna?
Sram me je bilo situacije in poglobil sem se v razmišljanje, dokler me ni nekdo pocukal za rokav in rekel: “Vi ste na vrsti!” Hvala Bogu nihče ni bil poškodovan, pa tudi vitraži na oknih so ostali celi. A v srcu sta vendarle ostala nekakšen nemir in nejevernost.
Zahvaljujoč tej situaciji sem spoznal nekaj reči. Prvič, kot spovednik se ne zavedam vedno, kakšna je situacija pred spovednico. Kako pogosto tam padajo žaljive besede, v srcih pa se dviga jeza. Ni dovolj, da je že sama spoved za marsikoga stresna, ampak se še trenutek do spovedi lahko kar precej greši. Živimo v nestrpnem, ljubosumnem in dvomljivem svetu in smo v svoji razburjenosti pripravljeni žrtvovati drugega človeka.
Preberite še:
Kako se je papež Janez Pavel II. spovedal pri duhovniku klošarju
Drugič, do popolnosti smo razvili zvitost. Tik pred priznavanjem svojih grehov smo pripravljeni še bolj zakrkniti svoje srce in užaliti svojega bližnjega. Ali je takšna spoved smiselna? Ali se bo Jezus lahko prebil skozi našo hinavščino in farizejstvo?
Spoved ni le priznavanje grehov, ampak je tudi izjava, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da bi se spremenil, in da si bom prizadeval, da bi se spreobrnil. Brez takšnega pristopa bomo le uresničili poljski pregovor o tem, da lahko Gospodu Bogu damo svečko, hudiču pa ogorek oz. vsakemu svoje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
Spreobrnjeni tetovator: moli pred vsako tetovažo in odklanja tetoviranje podobe hudiča
Preberite še:
11 priprošnjikov za ljudi v tveganih poklicih
Preberite še:
Starša postala pri 72 in 83 letih: ni vse, kar je mogoče, tudi prav
