Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Nosečnost pri 16: od uporniške najstnice do skrbne mamice

Deli

Kljub nasprotovanjem se je Paulina kot najstnica odločno podala na pot materinstva. Za to odločitev ji nikoli ni bilo žal

Pogovarjali smo se s Paulino Šterman Vnuk, ki se ji je življenje zasukalo pri 16 letih. Iz uporniške najstnice je tako rekoč čez noč odrasla v odgovorno in predano mamico. Študentka pedagogike je iskreno in odprto spregovorila o razburkani preteklosti in poti, po kateri danes stopa s šestletno hčerko.

Preberite še: “Svetu želiva povedati, da je lepo biti študentska mama”

Vaša mladost je bila zaznamovana z ločitvijo staršev. Kako se spominjate svojih najstniških let, kako vas je zaznamovala ločitev?
Bolj kot sama ločitev otroka zaznamuje to, kako se starši z njo spopadajo in kako mu jo predstavijo. Moji starši so se dvakrat razšli. Med nami ni bilo iskrenosti in odprtega pogovora. Pri mojih šestih letih so šli narazen prvič. Že prej je oče delal v Ljubljani in je bil z nama z mamo samo za vikende. Pri mojih 12 sta bila spet skupaj, štiri leta pozneje pa sta se spet razšla.

Do najstniških let sem bila športnica, v šoli mi je dobro šlo. Nato sem začela kaditi, piti, se rezati, lagati, krasti, izgubila sem nedolžnost. Pri 15 letih sem začela kaditi travo.

Bila sem zelo jezna in uporniška najstnica, za vso to jezo pa se je skrivalo žalostno dekle. Veliko sem bila sama, prepuščena sama sebi, da delam – ne, kar želim, saj sta mi postavljala meje, ampak nista ne znala in ne zmogla. Tudi če sem bila kaznovana, tudi če sem bila tepena, pri meni nič ni delovalo, da bi nehala delati bedarije.

Preberite še: “Zadeval sem se z vsem, kar je bilo pri roki”

PAULINA ŠTERMAN VNUK
URŠKA KOLENC | ALETEIA

Ste imeli koga, na katerega ste se lahko zanesli?
Moja teta je že prej, preden sem zanosila, rekla, da lahko pridem živet k njej, lahko bi šla tudi k rejniški družini ali v mladinski center. Ampak skozi oči najstnika je vseeno boljše imeti svobodo, da lahko delaš, kar želiš, kot pa iti nekam, kjer bi žuranje, ki sem ga ob vsem tem imela, šlo. Kot otrok tako ali tako razmišljaš, da kakršnikoli že so starši, ne želiš stran.

Zelo hitro ste morali odrasti, saj ste pri 17 letih postali mama. Povedali ste, da je bila nosečnost “nepremišljeno načrtovana”. Kako se je s tem spremenilo vaše življenje?
Pri 16 letih sem imela fanta, v katerega sem bila zelo zaljubljena. Povedala sem mu, da bi rada imela otroka. Njemu je bilo vseeno. Še preden sem izvedela, da sem noseča, sva se razšla.

Ko sem izvedela za nosečnost, sem začutila neizmerno motivacijo. Imela sem občutek, da imam nekoga in je moja najpomembnejša naloga poskrbeti, da ta otrok zdravo in varno pride na svet. Vse sem usmerila samo v to, bila sem kot mama medvedka. 🙂

Preberite še: Noseča in prestrašena, a medicinska sestra je rekla to, kar sem morala slišati

PAULINA ŠTERMAN VNUK
OSEBNI ARHIV

Kako so novico sprejeli vaši najbližji?
Moj oče se je zelo trudil, da bi me pripravil do splava, verjetno bi otroka dal tudi v posvojitev. Rekel mi je, da zaradi mladoletnosti brez njegovega podpisa dojenčka ne bom mogla vzeti iz porodnišnice. V njegovih očeh sem bila otrok, nesposobna, da bi bila mama. Takrat sem bila še bolj odločena, da otroka obdržim. Prebrala sem ogromno knjig o dojenčkih, ugotovila sem, da mi je bilo, še preden sem imela otroka, jasno več kot njemu.

Ne vem, kaj so si mislili prijatelji, verjetno, da sem zmešana. 🙂 Vsi so mi rekli, naj splavim, razen moje tete in moje babice. Babica verjetno zato, ker je tudi sama mojega očeta imela pri 16. Teta pa je proti splavu, verjela je vame, da to zmorem.

Pri meni je vse to šlo naravno. Tako je bilo prav, to mi je bilo všeč. V tem sem uživala in potem ti tudi ni težko. Govorili so mi, kako bo naporno in da mi bo čez nekaj let žal. Ne, nikoli mi ni bilo. Stara sem bila 17 let. Mogoče bi pri 30 slišala vse o tem, kaj se lahko zgodi, in bi me skrbelo. Mene pa takrat ni bilo strah poroda, dojenja, joka.

Preberite še: 18-letnica, ki je ignorirala svoje prijatelje in namesto splava izbrala posvojitev

Kako pa ste se znašli, ko je dojenčica jokala in je niste znali potolažiti? Ali, na primer, ko ste premalo spali?
Moja hči je bila in je super otrok. Odselila sem se od očeta, z mamo sva šli živet k njenim staršem. Deklica je bila rojena v družino, kjer je bila zelo ljubljena in zaželena. Ob sebi sem imela babico, ki je kuhala, mamo, ki je prala, dedka, ki je pestoval in skrbel za vse, jaz pa sem imela čas samo zanjo. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če bi bila sama.

Enkrat samkrat, imela je tri mesece, je v nekem trenutku zelo jokala. Nisem vedela, zakaj, nisem je znala potolažiti, šla mi je na živce. Potrebovala sem nekaj minut zase. Sama sebi sem morala razložiti, da tega ne počne zanalašč, ampak se resnično slabo počuti. To je bilo edinkrat, da sem jo pustila jokati.

Preberite še: 4 neverjetna vedenja še nerojenih dojenčkov

Materinstvo in zraven še šolanje. Kako ste se znašli?
Dogovorili smo se, katere izpite bom naredila, imela sem pedagoško pogodbo. Prvo leto njenega življenja sem tako naredila polovico predmetov za tretji letnik, njeno naslednje leto sem delala drugo polovico. Če je bila bolna, sem bila vsakič z njo doma.

Potem ko sem postala mama, sem bila vsa leta odlična, pred tem pa mi je v šoli šlo zelo slabo.

Glede vzgojnih področij sem takrat razmišljala precej drugače kot moji vrstniki. Učitelji so me imeli radi, zelo so mi pomagali in se mi prilagajali. Prvo leto z otrokom je edino leto v življenju, ko imaš čas samo za otroka. Izkoristi to, poveži se, bodi z njim.

Preberite še: Otroke je treba vzgajati za napore

Danes ste mamica šestletnice. Prvo leto ste jo šolali doma. Kakšna je bila vajina rutina, kako ste se na to pripravljali? V čem vidite prednost takšnega izobraževanja?
Za to sem se odločila, ker zame način, kako šolamo otroke, ni primeren. To, koliko otrok je v razredu, pod kakšnimi pogoji se učijo, da se ne gibljejo dovolj, da vse počnejo na isti način. Otroci se učijo prek igre, so spontani in notranje motivirani za to. To je tisto, kar sem ji želela nuditi vsaj še eno leto dlje. Želela sem ji privzgojiti učenje kot vrednoto, kot nekaj, kar nas spremlja vse življenje in je dobro, učenje je tudi igra. Doma sem jo šolala tudi zato, ker nisi omejen na obdobje od ponedeljka do petka od osmih do dvanajstih in zraven na kup pravil, ki jih prinese šola.

Na šolanje na domu se nisem čisto nič pripravljala. To je prva stvar, ki jo bo zdaj spremenila. To leto je bilo tudi zame leto učenja. Če bi šla skozi to še enkrat, bi se prej bolj organizirala in razčistila, na kakšne načine želim pristopiti.

Preberite še: “Otroka moramo pripraviti tudi na to, da v življenju postane odporen”

PAULINA ŠTERMAN VNUK
OSEBNI ARHIV

Kakšen je bil torej vajin dan?
V najinem dnevu ni bilo vedno rutine. Po zajtrku sva šli v gozd. Ugotovila sem, da je na prvem mestu igra, da se poveževa, da ji dam nekaj časa, da se sama izrazi. Šli sva, recimo, v Tivoli in se nisva pogovarjali nič o šoli. Večkrat se je zgodilo, da sva ostali zunaj in sva tam delali za šolo.

Prva izmed stvari je bila, da je štela korake. Vsak dan sva delali nekaj za matematiko in za slovenščino. Enkrat na teden, ko nisva imeli idej, kaj bi, sva reševali naloge v učbeniku. Ko se je igrala v parku, sem nabrala listke, želodke in jih je preštevala. S slovenščino sva imeli več težav, ker sem jo hotela naučiti brati.

Ena od stvari, zakaj šolanje na domu, je tudi, da slediš individualnemu tempu otroka. Če ni pripravljen za branje, potem pač ni. Jaz sem jo silila, ji težila in grozila, kar je vse, proti čemur sem sicer proti, potem sem jo končno pustila pri miru in je začela sama brati. Imela je svojo motivacijo in sedaj zelo lepo bere. Ko je bila pripravljena, je to zelo hitro usvojila. Razen matematike in slovenščine se drugega nisva učili, to pride samo od sebe. Ona ima recimo zelo rada knjigo o žuželkah in sva brali to. Pa saj sva obkroženi s tem. Hodili sva tudi v muzeje. To je bilo učenje zgodovine, geografije, naravoslovja.

Zdi se, da sta nerazdružljivi, pravi zaveznici, prijateljici. Kako pa postopate takrat, ko je potrebno postaviti meje? Kako vzdržujete ravnotežje med navezanostjo in privzgajanjem samostojnosti, da bo lahko, ko bo odrasla, šla po svoje?
Menim, da bolj kot je varna navezanost, bolj samostojen si lahko. Res sva zelo povezani. Včasih se tudi sama vprašam, ali je najina vez res zdrava, ker sva sedem let sami. V življenju naju obkroža veliko ljudi, vendar sem še vedno jaz najbolj pomembna zanjo, steber, na katerega se nasloni.

Preberite še: Ali otroke preveč zavijamo v vato?

Postavljanje meja ni toliko stvar metod, temveč to, kako jaz to zmorem kot oseba, tako do sebe kot vseh drugih. Tega sem se definitivno morala učiti, ne samo postavljanja meja, tudi tega, na kakšen način jih postaviš. Eni jih znajo postaviti, toda to storijo na grd, agresiven način, tako, da drugega prizadenejo.

Jaz sem imela in še imam težave s postavljanjem meja. Odvisno od tega, kako se počutim. Če se dobro počutim, če vem, kaj bi rada, potem tudi tako povem. Če pa imam slabo vest, sem utrujena, mi gre nekaj na živce, sem bolj odsotna. Takrat ne odreagiram tako hitro, ne opazim stvari ali pa dovolim neko vedenje, ki mi ni všeč.

Velikokrat na primer rečem, da se mora zvečer do določene ure pripraviti na spanje, potem pa se bova igrali in brali. Če tega ne bo storila, potem ne bo branja knjige. Ampak to je zelo slabo, ker želim knjige privzgojiti kot nekaj dobrega in pomembnega v življenju. Če si to želim, potem to moram početi in pogojevanje nima smisla. S tem ji samo zbijem željo. Enako je pri vseh stvareh.

Preberite še: 7 duhovnih napotkov, ki jih lahko prejmemo od svojih otrok

Kakšne vrednote si želite privzgojiti hčerki in kakšne načrte imate za svojo prihodnost?
Želim si, da bi se hči v sebi dobro počutila. Mislim, da je temelj tega, da si dobra oseba, da se tako tudi počutiš. Učim jo, da vedno, ko je kdo nesramen, dela slabo, škodi in prizadene, to počne iz dveh razlogov: ali zato, ker se v sebi ne počuti dobro in se ne zna umiriti, ali pa zato, ker so ga tako učili in drugače ne zna. Pomembno je, da se zmore postaviti zase, da izrazi, kar jo prizadene. Druga stvar je zaupanje, iskrenost, spoštovanje, da delaš za splošno dobro. Bodi, kar si, dokler s tem ne škodiš drugim.

Sama sem o sebi podrobneje začela raziskovati takrat, ko sem rodila. Ugotovila sem, da mi to, kakršna sem bila, ni bilo všeč. Vse od takrat si želim najti mir v sebi. Lovim se še s preteklostjo. Želim se naučiti imeti take mehanizme delovanja, da ta mir ohranjam. Odkar sem v Ljubljani, pazim na otroke. Ideal, ki ga imam, je živeti v mali hiški v naravi, imeti okoli sebe otroke, vrt, kokoši … rada bi pisala in delala z odraslimi ter družinami.

 

Preberite še: Tu je recept, kako otroke spraviti od telefonov, tablic, računalnika

Preberite še: Video, ki pretrese: Da ne boste osramočeni, raje prvi odstopite sedež

Preberite še: Znanost pravi, da je zakonska zveza koristna. Zakaj je torej tako nepriljubljena?

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.