Čeprav igre z žogo poznamo že iz antike, se zdi, da se je tenis začel v srednjem veku z izumom t. i. igre dlani – jeu de paume. Že v 11. stoletju naj bi se menihi v Franciji v prostem času igrali z oblazinjenimi žogicami po kapiteljskih dvoranah ali križnih hodnikih. Za razmejitev igrišča na dve polovici so uporabili vrv (mreže še ne).
Preberite še:
Slavni preizkušani tenisač, ki ni spraševal Boga: “Zakaj jaz?”
Preberite še:
Ona ne more hoditi, on pa ne vidi – toda skupaj hodita v gore
Kmalu naj bi to vznemirljivo igro začeli igrati tudi kanoniki, duhovniki in celo škofje. Pravijo, da so si takrat celo sneli habit, da jih pri igri ne bi oviral. Igra se je hitro razširila tudi zunaj samostanov in doživela izreden uspeh, najprej v Franciji, nato v Angliji. Imenovali so jo igra dlani, ker so si žogo podajali z dlanjo. Velik razmah je igra doživela v obdobju renesanse, ko so se pojavili loparji z ročajem in mrežo iz napetega ovčjega čreva. Ti so nadomestili rokavice in preproste lesene loparje.
Preberite še:
Inovator in izvrsten športnik, čeprav je invalid že od 12. leta
Predhodnik tenisa jeu de paume je temu dal tudi ime, kakršnega poznamo danes. Ko so igrali z dlanjo, je imel igralec navado nasprotniku zaklicati “Tenez!”, kar v francoščini pomeni “Izvolite!” oz. “Ná!” V stari francoščini se je to izgovarjalo približno kot “tenés”. Ko so Angleži začeli igrati to igro in uporabljati njeno terminologijo, so razumeli tenis, ki so ga zapisali “tennis”.
Vsak, ki ima rad tenis, se torej lahko zahvali menihom, ki so človeštvu nehote zapustili dediščino, ki ni zgolj duhovna.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Ta cerkev iz 9. stoletja je eden najlepših primerov predromanske arhitekture
Preberite še:
S čim vse nas preseneča igralec Mark Wahlberg
Preberite še:
Tu je recept, kako otroke spraviti od telefonov, tablic, računalnika
