Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zavedava se, da v najinem odnosu ne smeva zaspati

DRUŽINA FERENČAK
VID PONIKVAR
Deli

Pogovor z družino Ferenčak iz Notranjih Goric

Mateja in Filip Ferenčak iz Notranjih Goric sta poročena pet let in starša dveh deklic, Tinkare (skoraj tri leta) in Veronike (leto in pol). Filip je zaposlen kot ekonom v Zavodu sv. Stanislava, Mateja pa kot vzgojiteljica v dijaškem domu na Rakovniku, zato je med počitnicami doma. Hčerki nista v vrtcu kot sicer, ker si želijo biti čim več skupaj. Pogovarjali smo se o njihovi družini, povezanosti z Marijo in o tem, kako jo približati tudi mladim.

Preberite še: Tu je recept, kako otroke spraviti od telefonov, tablic, računalnika

Kako sta se spoznala?
Mateja: Prvič sva se videla na duhovnih vajah na Bledu, kjer sem bila Filipova animatorka. Eno leto nisva imela skoraj nobenega stika, potem je še Filip pristopil k animatorjem in sva se začela spoznavati. Ko sva postala par, sva se že od začetka pogovarjala o družini, poroki, skupnem življenju in sva kar hitro vedela, da si želiva ostati skupaj.

Kaj vaju je najbolj pritegnilo drug pri drugem?
Filip: Všeč mi je bila Matejina sproščenost, iskrenost. Drug v drugem sva iskala sopotnika za življenje. Verjetno si pri teh letih že bolj osredotočen na stvari, ki ti veliko pomenijo, iščeš pristnost.

Mateja: Pri Filipu me je zares pritegnilo, da je veren človek, odprt in da sem ob njem zelo hitro začutila varnost, ki sem jo iskala in potrebovala.

Preberite še: Kako se spremeni odnos, ko zakonca dobita otroka?

Katera je bila za vaju največja preizkušnja?
Mateja: Ko sva se poročila, sva si takoj želela otrok in ko v prvem letu po poroki nisem zanosila, nama je bilo težko. Veliko sva premolila skupaj in se obračala na Marijo in jo prosila. Takrat sva res začutila: ali verujeva, da je najino življenje v Božjih rokah in zaupava, da bo tako, kot bo, za naju najbolje, ali pa bova zdaj vse svoje trenutke, dneve podredila temu, da ne morem zanositi, in životarila.

Preberite še: Ko otroka ni in ni

Zdaj pa imata dve živahni deklici. Kako usklajujeta družinske odnose s službo?
Filip: S tem izzivom se trenutno kar precej ukvarjava. Lagala bi, če bi rekla, da gre vse kot po maslu. Potrebnih je kup kompromisov, usklajevanj. Moji starši so daleč, Matejini zaradi bolezni ne morejo pomagati. Najin službeni čas je deljen – Mateja kot vzgojiteljica dela popoldne, jaz dopoldne in potrebno se je dopolnjevati, zelo dobro načrtovati. Pomagajo nama tudi prijatelji. Zavedava se, da potrebujeva tudi čas zase, da v najinem odnosu ne smeva zaspati.

Mateja: Morava biti kar iznajdljiva. Letos sva enkrat mesečno uvedla dan za zmenek. Jaz sem ob petkih prosta, Filip si vzame dopust, otroka dava v vrtec in greva sama na izlet. Spoznala sva, da nama ne sme biti žal žrtvovati kakšnega dneva dopusta, da sva lahko skupaj.

Preberite še: Kako se spremeni odnos, ko zakonca dobita otroka?

DRUŽINA FERENČAK
VID PONIKVAR

Preberite še: 9 korakov do vsakodnevne družinske sreče z Gospodovo molitvijo

Oba sta sotrudnika v salezijanski družini. Kaj vama to pomeni?
Mateja: Pred poroko sva bila oba dejavna na več področjih, bila sva animatorja … Ko pa postajaš starejši, se začneš spraševati, kakšna je moja vloga v Cerkvi. Ali bom postala “samo nedeljnik”, morda sodelovala še v kakšnem zboru …? Vsaj jaz sem bila vse svoje življenje povezana s salezijanci. Kar pozno sem odkrila sotrudništvo. To smo laiki, ki smo obljubili, da bomo vse življenje delali dobro za mlade.

Preberite še: Starši ji pravijo, da je oratorijski teden za njihove otroke najboljši

Zdelo se mi je dobro nadaljevanje animatorstva in hkrati ohranjanje povezanosti s salezijansko družino. Je pa tako, da se življenje precej spremeni, ko dobiš otroke. Pri sotrudništvu mi je všeč tudi to, da delaš dobro za mlade tam, kjer si. Če presodim, da lahko v tem trenutku skrbim le za svoji hčerki, je to dovolj. Če pa imam čas in energijo še za druge mlade, pa je dobrodošlo. Je pa res, da sem po poklicu vzgojiteljica in da svoje poslanstvo biti z mladimi uresničujem tudi pri svojem poklicnem delu.

Filip: V Zavodu sv. Stanislava sicer nisem vzgojitelj, ampak ekonom, vendar še vedno lahko tudi tukaj naredim kaj dobrega za mlade. Na primer, ko se mladi obračajo name z raznimi željami pri organizaciji kakšnih dogodkov, poizkušamo skupaj poiskati čim boljše možnosti za izvedbo njihovih projektov. Med počitnicami organiziramo počitniško delo za dijake, ki kosijo, belijo … Sprejmemo jih v ekipo, kar jim veliko pomeni. Sotrudništvo pa seveda najbolj intenzivno živim s svoji lastni družini, kar je prav tako velik izziv.

Preberite še: Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”

Kako lahko mladim danes po vajinih izkušnjah približamo Marijo? Pobožnosti in romanja med mladimi niso najbolj priljubljeni.
Mateja: Iz lastne izkušnje vem, da za mlade lahko ne vem kaj vse organiziraš, pa če oni sami ne bodo začutili Marije, bo to samo dogodek, ki pride in gre mimo. Mislim, da je treba Marijo mladim približati v vsakdanjem življenju. To pa je težko, ker je Marija lahko vzor samo, če jo spoznaš. Zato pa moraš o njej kaj prebrati, poslušati kakšno predavanje oziroma prek Svetega pisma sam spoznati njeno veličino. Če samo molimo zdravamarije od malega, otrokom ne približamo Marije – kar pa ne pomeni, da ni to zelo dober začetek.

V službi sem organizirala Marijin večer, na katerem smo prek molitve in nekoliko izzivalnih vprašanj poskušali mladim približati Marijo. Govoriti moraš njihov jezik in če mlade zanima Instagram, lahko z objavami spodbudiš njihovo zanimanje. Potem pa jih je treba še bolj osebno pritegniti. Jaz sem človek spontanosti in verjamem v to, da je najbolj prepričljivo pričevanje življenje. Če meni Marija nekaj pomeni, sogovornik začuti mojo predanost in ga lahko spodbudi. Brez lastnega zgleda pa bi bile le prazne besede.

Preberite še: Prisrčen posnetek deklice, ki z ljubeznijo objema Marijo

DRUŽINA FERENČAK
VID PONIKVAR

Preberite še: Molitev, s katero vam bo Devica Marija pomagala nositi težka bremena

Filip: Dobro izhodišče se mi zdi, da se mladim skušaš približati v jeziku, ki ga oni govorijo. To pa lahko narediš tako, da jih spremljaš, si zraven in spoznaš, kakšni so mladi danes, kako jim neka stvar seže do srca, kar pa je po mojem kar umetnost. Je pa zelo pomembno, da ne igraš, ampak da si pristen, da tudi s svojim zgledom kažeš, da vero živiš. Predvsem pa je Marija mati. Že otroci vedo, kdo je mati. Meni se zdi, da že to veliko pomeni. Vsak ve, kako pristopati do svoje matere.

Mateja: Če te nekdo povabi v nedeljo k maši in na procesijo, greš, ker veš, da je to prav, ko pa recimo dobiš povabilo, da greš na nočno romanje na Kurešček k Mariji, jih gre večina zato, ker je fajn iti z baklami na Kurešček in se imaš luštno. Na vrhu je pa Marija, ki nas čaka. Bistvo ostane. To sem mislila, ko sem rekla, da moramo mladim Marijo približati na njihov način.

Preberite še: Kako je Marija Pomagaj pomagala zgraditi baziliko v Torinu

Kako pa Marijo približate otrokom? Kakšen odnos imate do nje kot družina?
Mateja: Velik. Najina zgodba je z Marijo zelo povezana že od začetkov. Preden sva začela hoditi, sem za valentinovo na Facebook napisala “Sveti Valentin, prosi za nas in pripelji kakšnega fanta.” To je videl en salezijanec in je, ne da bi jaz vedela, molil devetdnevnico k Mariji Pomočnici zame. Potem mi je napisal mail, kako sem, in sem mu odgovorila: “Super, fanta sem dobila.” To se je tako ujelo, no, ali je pa Marija “zrihtala”.

Zaročila sva se na Marijo Pomočnico, 24. maja, čez eno leto pa poročila na ta dan, kar ima še poseben blagoslov. Veliko se izročava in priporočava Mariji. Je pa tu tudi vpliv salezijancev – vzklik “Marija, pomoč kristjanov” doma veliko molimo. Tinkara, kako mi molimo “Marija, pomoč kristjanov?”

Tinkara: Marija, prosi za nas!

Preberite še: Nekaj namigov, kako lahko svojim otrokom podarite krščanski dom

 

Mateja: Ta vzklik nam je tako vsakdanji, večkrat na dan ga izrečemo. Brez tega sploh ni molitve. Na posebnem oltarčku imava doma kip Marije in najini hčerki vesta, da je to Marija, ki drži Jezuščka, da je to njegova mamica. In hkrati naša mamica. Na otroški način jima jo skušava približati. Učiva ju z zgledom. Sama se na Marijo res veliko obračam, tudi v povezavi z otroki. Obakrat ko sem rojevala, sem ves čas molila: “Marija, pomagaj mi, ti veš, ker si tudi ti dala to čez.” Pomagalo je, da sem prosila in zaupala, da mi bo ona izprosila večjo moč pri Jezusu.

Bi želela še kaj sporočiti bralcem?
Mateja: Don Bosko je rekel: “Zaupajte v Marijo, pa boste videli, kaj so čudeži.” To želiva povedati vsem: zaupajmo v Marijo. Jezus ji ne bo rekel ne, ker nihče ne reče svoji mami ne. Zaupajmo v Marijo, prosimo Marijo, pa nam bo veliko dano.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Preberite še: Ta cerkev iz 9. stoletja je eden najlepših primerov predromanske arhitekture

Preberite še: “Ni bil človek vdanosti v usodo, ki bi iz ozadja negodoval in se pomiloval”

Preberite še: Očarljiv nasmešek novorojenčice, namenjen novopečenemu očku

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.