Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

Zakaj vztrajam v veri

Deli

Obstaja posebna ljubezen, resnično prijateljstvo, resnična intimnost z osebo, ki jo lahko vidim in začutim samo v Cerkvi

Španski duhovnik in pisec José Luis Martín Descalzo je zapisal: “Danes pogosto slišimo: Kristus – da, Cerkev – ne. Meni pa se to zdi tako, kot bi rekli, da imamo radi zgolj dušo svoje matere, nje same pa ne. Žal mi je, a ne razumem tistih, ki jo žalijo ‘v imenu evangelija’, ali tistih, ki se sramujejo njene zgodovine in mislijo, da se bo šele od zdaj naprej pisala ‘prava zgodovina Cerkve’.”

Različna vprašanja

Ni ravno moderno lepo govoriti o Cerkvi ali izražati ljubezen do nje. Zgodi se celo, da podvomimo v svoje krščanstvo, ker tako dvomimo o Cerkvi. Sprašujemo se: “Ji lahko zaupamo? Želimo biti del nečesa tako pomanjkljivega?” Pridemo celo do tega, da se vprašamo: “Kaj se bo zgodilo, če zapustim Cerkev? Kakšno bi bilo moje življenje, če bi odšel?”

Za druge ne vem, a sama sem se ob tem vprašanju zgrozila. Predvidevam, da bi lahko preživela brez svoje vere, a ne želim poskusiti. Ne želim zapustiti prostora, v katerem sem že od nekdaj lahko avtentična. Ne želim ločiti globine od tradicije, skrivnostnosti in teologije. Ne želim izgubiti zakramentov … Če grem še globlje, to, kar me zares drži priklenjeno nanjo, je dejstvo, da si ne morem predstavljati svojega življenja brez odnosa z Jezusom.

Nostalgija po preteklosti

Tu lahko vzamem besede Descalza za svoje: “Toda, bo kdo rekel, kako lahko ljubiš nekoga, ki je tolikokrat izdal evangelij? Nekoga, ki je tako daleč od tega, kar je Kristus učil? Nimaš vsaj kančka nostalgije po prvi Cerkvi? Da, zagotovo se mi toži po tistih časih, za katere je sv. Irenej dejal, da ‘je bila Kristusova kri še topla’ in ko je vera živo gorela v dušah vseh vernikov. Toda ali lahko nostalgija po mladosti moje matere, pomeni večjo ljubezen do matere kot zdaj, ko je v letih? Lahko omalovažujem njene utrujene noge in izmučeno srce?”

Prav tako bi bilo krivično zmanjševati pomen izkušnje Kristusa znotraj Cerkve. Moja zgodovina ni manj močna ali resnična zaradi njenih napak. Moja zgodovina s Kristusom je resnična in se je zgodila v Cerkvi. To moram priznati. Vsem tem razlogom navkljub, priznam, da mi jo je včasih težko ljubiti.

Včasih se samo pritožujem in jezim, drugič pa, ko zmorem biti ponižna, grem pred Gospoda in mu povem, kaj me muči. On mi po kratki tišini odgovori: “Jaz jo brez težav ljubim, saj si zame Cerkev ti.” To lahko razumem. Če želim danes ostati del nje, to ne pomeni, da ostanem doma v svojem udobju, temveč, da se odločim in vračam vanjo kot v svoj dom vsak dan.

Slabosti v Cerkvi

Dejstvo je, da to ni prvič, ko nas je kaj v zvezi s Cerkvijo prizadelo, in tudi ne zadnjič. Naj so to škandali zaradi spolnih zlorab, drugič rasizem, govorice, obsojanje, razklanost …

Ko smo ranjeni, je prvi odziv beg, toda rana se z begom ali zavračanjem ne zaceli. Pozdravi se tako, da smo do konca resnicoljubni in se borimo. Tako, da sprejmemo krhkost, se pokesamo in ljubimo. Začeti moramo pri sebi.

Jezus nam vsak dan dokaže, da se ne ukvarja z učinkovitostjo svoje Cerkve. Skrbi za to, da hodi z nami, nas spremlja v našem veselju in v naši bolečini, da vse nosi skupaj z nami. Na križu se je Jezus zavedal, da bo njegova Cerkev zagrešila mnoga grozljiva dejanja, a je ostal tam in dal svoje življenje za Cerkev. Prav k temu sem poklicana tudi sama.

Ljubim Cerkev, ker jo Bog ljubi

Zaradi njenih dejanj se včasih jezim, a tudi vztrajam.

“Ljubim Cerkev, jo spremljam v njenih pomanjkljivostih, v njenih nežnostih in v čudovitih zbirkah različnih ljudi, z njeno obleko, polno madežev in grehov. Ljubim njene svetnike, a tudi njene grešnike. Ljubim Cerkev in želim ji stati ob strani. O, mati umazanih rok v oguljeni obleki, utrujena od neprestanega hranjenja na svojih prsih, zgubana od nenehnega rojevanja. Ne boj se, da nas bodo tvoje ostarele oči odvrnile od tebe.

Dobro vemo, da nas ni tvoja lepota naredila tvojih sinov, temveč tvoja kri, ki je razlita. Zaradi tega ljubimo vsako gubo na tvojem obrazu in utrujeni lesk tvojih oči. Danes, ko prihajamo utrujeni, umazani in lačni, ne pričakujemo palače ali gostije, temveč domačo hišo, kamen, kamor lahko sedemo.” (José Luis Martín Descalzo)

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Luisa Restrepo 
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več