Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Treba se je veseliti

COUPLE
Antonio Guillem - Shutterstock
Deli

Prava ljubezen ve, kdaj je čas za ostrino in kdaj za nežnost

Prav lahko bi kdo v prilikah o izgubljenih stvareh in ljudeh lahko videl neke vrste razvajenost, morda sledi permisivne vzgoje, popustljivosti, lahko tudi neke vrste naivnost pri očetu ter preračunljivost in izkoriščanje očetove dobrote pri mlajšem sinu. Lahko.

In verjetno bi bilo zelo vzgojno, morda celo zelo dobrodošlo za mulca, da bi namesto nove obleke, prstana in sandal dobil dve čez rit. A jih ne. Celo nasprotno, do praznovanja pride. Ker prava ljubezen ve, kdaj je čas za ostrino in kdaj za nežnost, ve, kaj potrebuje človek, ki se vrača po neumni avanturi. Predvsem pa se zaveda, da je pri vsem res pomembno tisto, kar je vmes, med nama.

Težko razumljivo

Morda je na splošno res težko razumeti (Božje) odpuščanje in usmiljenje, še teže, zakaj bi jo nekdo po neumnostih moral odnesti tako poceni, brez kazni. Toda to lahko razume samo “pravičnik”, ki ni še nikdar grešil, ali bolje povedano, ki ni še nikoli nikogar imel rad.

Kajti prava težava prilike o izgubljenem sinu in ovci so pravzaprav tisti, “ki ne potrebujejo spreobrnjenja” (Lk 15,7), ker so to ljudje, ki mislijo, da lahko živijo sami. Da nikogar ne potrebujejo. Kar je največja laž.

Za skupnost gre

Ko govorimo o usmiljenju in odpuščanju, moramo namreč vedeti, da pri tem sploh ne gre za posameznika, ne za tistega, ki je grešil, ne za tistega, ki je bil oškodovan, ampak za skupnost. Ko je nekomu odpuščeno, je to veselje za oba, za tistega, ki je grešil, in za tistega, ki je odpustil.

Ker oba potrebujeta drug drugega, tudi če se tega ne zavedata, in ker sta oba trpela, ko sta bila ločena drug od drugega. Saj za človeka pač ni hujšega, kot da je sam (1 Mz 2,18).

In greh osami oba, ki sta v odnosu. “Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje,” (1 Kor 12,26).

Veselje v odpuščanju

Zato je odpuščanje veselje za oba. Ali pa nismo razumeli, za kaj pravzaprav gre. Da ne gre za odplačevanje dolga, ampak za vnovično rojstvo skupnosti. Za vnovično združitev tega, kar je bilo v mojem življenju tako kruto ločeno. Skupnost je pomembna, bolj pomembna od vsega. Zato oče vabi starejšega sina na veselico. Ker to ni veselica za enega brata, ampak za oba. Ker oba trpita, dokler nista spet drug ob drugem.

Potrebovati drugega

Zato bomo pravo vrednost odpuščanja dojeli, če se zavedamo, da bomo, kakor pravi p. Rupnik, ljudje odrešeni samo kot skupnost – ali pa ne bomo. Mi namreč enako močno potrebujemo drugega, kolikor on potrebuje nas, kakršnegakoli že. To je treba razumeti, da bi zmogli odpustiti, da bi se zmogli potem tudi razveseliti.

Treba je potrebovati drugega, treba si ga je želeti. Potem bomo lahko tudi razumeli, da odpuščanje sicer pomeni nekaj izgubiti, a izgubiti samo zato, da bi oba spet nekaj dobila. Drug drugega namreč. Nekaj, kar oba najbolj potrebujeva.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 37. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Marko Rijavec
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
  2. Marko Rijavec
    Vera je življenje
Več