Želja imeti otroke, nadaljevati našo vrsto, je zapisana v našo naravo. Materinski nagon je mogočna sila, čeprav ga ne doživi vsaka izmed nas. Ko pa se pogovarjam z mladimi dekleti, me včasih preseneti njihova motivacija za zanositev. Žal je ta bila pogosto nezrela in je temeljila na napačni podobi materinstva in vnaprej obsojena na neuspeh.
Preberite še:
Kako se spremeni odnos, ko zakonca dobita otroka?
Potreba po bližini
Otrok lahko do neke mere dejansko zadovolji potrebo po bližini. Še posebej je to mogoče na stopnji novorojenčka – zahteva nenehne objeme, zibanje, bližino. Pogosto mama ne utegne niti na stranišče. A konec koncev imamo takšne bližine kaj kmalu dovolj.
Predvsem pa je ta bližina le drobec izziva, ki nas čaka v prihodnje. Materinstvo je nenehen razvoj, boj in delo na sebi. Bližina je včasih utrujajoč, včasih pa čudovit stranski učinek. Domneva, da mora otrok zapolniti naše notranje luknje in da naj bi bil otrok odgovor na naše potrebe, je že v svoji osnovi napačna. Mati in oče morata skrbeti za otrokove potrebe in ne obratno.
Še posebej jasno se takšni primeri kažejo v življenju odraslih – ko starši niso sposobni sprejeti odraslosti otroka, ker “seveda te bom pustil na študij, toda to me bo ubilo” ali pa “seveda, ljubiš jo, poroči se in pozabi na svojo ostarelo mamo, ki ti je posvetila vse svoje srce in življenje”. Namesto podpore v razvoju in notranje moči za odraslo življenje otrok dobi breme omejitev in notranjo razklanost.
Preberite še:
Olimpijska zmagovalka zmagala – tokrat v prid materinstvu
Popravilo odnosa
Odnos, ki se ruši, se preprosto splača popraviti. Treba je delati na tem, na primer s pomočjo terapevta, ne pa s pomočjo svojega nebogljenega otroka. Čeprav je rojstvo majhnega človeka lahko povezovalna izkušnja v obliki skupnih izzivov, je to ponavadi vseeno težka izkušnja ‒ rušenje starega reda v korist gradnje novega sistema, novih pravil, delitve nalog ter odgovornosti in to vse skupaj ob veliki utrujenosti in pomanjkanju časa!
Brez reševanja težav, ki so pripeljale do krize v odnosih partnerjev, kriza ne bo kar čarobno izginila. Lahko se umakne v ozadje v okviru nove situacije, toda čez nekaj časa se bo znova vrnila in bo namesto dveh prizadela tri osebe, od katerih je ena popolnoma nedolžna.
Ker jih prijateljice že imajo
Prihaja čas, ko bo vedno več prijateljev poročenih, potem pa se pojavljajo tudi otroci. Zaradi tega seveda pomislite, ali ni morda prišel tudi naš čas za to. In dobro je, da se občasno vrnemo k tej temi. Vendar pa si ne smemo dovoliti “tekmovanja v oboroževanju” – primerjanje, kdo bo prej imel stanovanje, avto, toliko bolj pa, kdo bo prej rodil otroka. Ta dva imata že dva otroka, kaj pa midva? “Ta dva” lahko imata tudi pet ali petnajst otrok, toda to vseeno ne bo dovolj dober razlog, da bi se odločili za otroka. Ko pa se takšen malček že rodi, se igra začne znova – kdo bo prvi začel normalno spati ponoči, kdo bo najprej začel hoditi, govoriti itd. Ne počnimo si tega, še toliko bolj pa ne počnimo tega svojim otrokom.
Preberite še:
Ko otroka ni in ni
Ker je tako prav
Čeprav nas narava v splošnem spodbuja k temu, da bi imeli potomce, je to individualna odločitev, saj ni potrebno, da imamo vsi otroke. Otrok je čudež, delo in sreča, vendar pa imeti otroka sploh ni naša dolžnost, pa čeprav mama, tašča ali babica tako pravijo. Čeprav vsi okrog nas verjamejo, da bi tako “moralo biti” ali pa “sva že dolgo skupaj” in bi za to bil čas. Ne, ne in še enkrat ne. Otrok je preveč dragoceno darilo, da bi se zanj odločili, ker se tako “spodobi”. Otrok si zasluži tisto, kar je zanj najboljše, ne zato, ker se tako mora, ampak zato, ker ga ljubimo.
No, seveda … Najboljši in upravičen razlog za takšno pomembno odločitev je, da želimo na svet pripeljati novo življenje. Za to je en razlog in ta je ljubezen.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
Nekaj let je živela v Vatikanu in njeni otroci so se s papežem igrali skrivalnice
Preberite še:
Že poznate Slomškovo romarsko pot?
Preberite še:
“Nikdar se nikogar ne bojte!”
