Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Vzgoja otrok je tudi ljubezen med nama. Otrok išče ljubezen med staršema”

DRUŽINA MIKLIČ
BERNARDKA RUPNIK | BELA KAVA
Deli

"Če ne bova poskrbela za naju, sva daleč od tega, da bi bila zmožna poskrbeti za otroke," sta prepričana zakonca Miklič iz Mirne Peči

Anita in Tadej Miklič sta poročena devet let in sta starša šestih otrok: Klare (8), Ane (5), Samuela (4), Sare (2) ter dvojčkov Danijela in Lovrenca, ki bosta prav kmalu dopolnila eno leto. Zakonca sta zelo dejavna v domači župniji: sta organista, vodita mladinski pevski zbor, udejstvujeta se pri starejšem pevskem zboru, Anita poučuje verouk, poleg tega pa veliko pomagata tudi pri drugih, očem skritih stvareh. Z njima smo se pogovarjali o zakonskem in družinskem življenju.

Kakšni so bili vajini skupni začetki?
Tadej:
Pred desetimi leti sem delal v studiu kot tonski tehnik. Anita je prišla pogledat prostor in oder, kamor so kasneje z bendom prišli igrat na srečanje Prenove v duhu. Dano mi je bilo, da sem jo zagledal, zaupal sem, da je to to.

Anita: Že čez dva dni sva postala par in zelo hitro sva se začela pripravljati na poroko. Po dveh letih sva se poročila.

Tadej: Žena mi je bila dana kot zdravilo težavam, za katere prej sploh ne veš, da jih imaš. Enako otroci.

DRUŽINA MIKLIČ
BERNARDKA RUPNIK | BELA KAVA

Ali vaju je novica, da je na poti novo življenje, kdaj spravila v stisko? Kako okolica sprejema to novico?
Anita: Med prvo in drugo nosečnostjo sem izgubila enega otročka. Ko sem spet zanosila, me je bilo vedno strah, kaj bo z otročkom, ga bom donosila ali ga bom prej izgubila. Ostane grenak priokus, ker veš, da je bil dojenček na poti, a ni prišlo do stopnje, da bi se začel razvijati. Dokler nisem rodila, nisem bila mirna.

Sicer pa sem bila vseh nosečnosti vedno izredno vesela in z veseljem sem pokazala plusek možu. Pri dvojčkih sva potrebovala skoraj 14 dni, da sva dojela, da sta res dva. Šla sem na ultrazvok in dokler mi ni povedala, da je vse v redu, sem bila živčna. Potem je rekla, da sta dva. Dala mi je sliko, pokazala sem jo možu in rekla, naj dobro pogleda. 🙂

Tadej: Okolica tega ne zna sprejeti. Skuša ti vsiliti strah pred tem. Lahko da je njih strah, vsaj tako to izžarevajo. Sprašujejo: “Kako jih boš pa spravil h kruhu? Zdaj boš pa res moral nehati, in podobno.

Anita: Sploh ko je na poti tretji, četrti, (…) otrok. Vsak sprašuje: “Kaj boš pa zdaj? Velike družine nismo za okolico. Če bi imela otroka za okolico, bi že pri drugem končala. No, mogoče pri tretjem, ker sta bili prvi dve dekleti in so menili, da moramo dobiti še enega fanta. Ko sem rodila Samuela, sem poslušala, da jih imamo sedaj pa dovolj. Se pa seveda najdejo ljudje, ki so zelo veseli. Ko kam skupaj gremo, smo deležni kar nekaj pozornosti, nasmehov in zaskrbljujočih pogledov.

DRUŽINA MIKLIČ
BERNARDKA RUPNIK | BELA KAVA

Kako gledata na verouk in versko vzgojo otrok?
Anita: Verouk bi morali obiskovati tudi starši, da bi znali vzgajati otroka v to smer. Težava je, da se starši ne zavedajo dovolj, da župnik ali katehet ne more otroka vsega naučiti v 45 minutah na teden. Sama opažam, da dva meseca porabiš za to, da otrok sploh začne razmišljati o tem, da je pri verouku, potem pa so že počitnice in si spet na začetku. Isto je z obiskom maše. Če starši otroka samo pripeljejo do vrat in gre otrok sam k maši, je zgrešeno. Nima pomena, da gre k maši, ker nima zgleda.

Doma imamo večerno molitev, kadar uspemo skupaj jesti, molimo pri kosilu, otroci se udeležujejo svetopisemskih uric. Z veseljem gredo k maši, verjetno zato, ker vidijo, da tudi midva tam uživava.

Kaj se vama zdi pri vzgoji otrok najbolj pomembno? Kakšno življenjsko popotnico jim želita dati?
Anita:
Težko vprašanje, ker vzgajaš iz danes na jutri, ne iz danes na čez deset let. Nikoli ne veš, kam bodo želje in interesi odnesli otroka. Najbolj pomembno je, da vedo, da imajo očeta in mamo na istem mestu, ne glede na to, ali so naredili nekaj zelo narobe, ali nekaj, kar jim je super uspelo. V dobrem in slabem lahko računajo na naju.

Družinsko gnezdo je tisto, ki lahko otroka potegne iz še tako slabih stvari.

Tadej: Pa da se znajo sami pravilno odločati in da bodo imeli vero, ker bodo prek nje lahko reševali vse težave. Veliko je v zgledu. Ne moreva otrok učiti, kako mora biti, midva pa bi to delala drugače. Nemogoče.

Vzgoja otrok je tudi ljubezen med nama. Od tod izhaja. Otrok išče ljubezen med staršema.

Sta člana zakonske skupine. Kako si ob majhnih otrocih in številnih dejavnostih še vzameta čas zase? Kaj vaju najbolj zbližuje?
Anita:
Največ šteje, da gredo otroci zvečer pravi čas spat. Potem so večeri tisti, ki nama ostanejo. Ne vsi, ker so še vedno stvari, ki jih je treba narediti, ker jih čez dan nisva uspela. Zdajle, ko sta dvojčka in imata imata zelo slab spanec, kot so ga imeli tudi vsi preostali otroci, vidiva, kako nimava časa zase, za najine stvari. Je pa res, da te prizemlji, ko se zamisliš, kje sva pa midva.

Prek zakonske skupine imava zmenke in na tak način loviva stvari za nazaj. To je zelo pomembna stvar. Če midva ne bova poskrbela za naju, sva daleč od tega, da bi bila zmožna poskrbeti za otroke.

DRUŽINA MIKLIČ
BERNARDKA RUPNIK | BELA KAVA

Anita, kje so rezerve, ki jih mama velike družine lahko uporabi? Zakaj vas ni strah prevzeti odgovornosti?
Moja želja je bila, da imam veliko družino in da dam svoje življenje za te otročke. Odkar sem rodila dvojčka, se teh stvari zavedam še bolj. Da imaš dvojčka, ti je bil eden podarjen že v trebuhu. Ampak za nas ta izkušnja ni bila dovolj, na porodni postelji smo drugega še enkrat reševali, ker je skoraj izgubil življenje. Pripeljali smo ga do tega, da ga je še enkrat dobil, torej nama je bil dvakrat podarjen.

To so stvari, iz katerih črpam. Ko vidim, da se otroci borijo za življenje, ne vem, zakaj se jaz ne bi borila zanje. Verjamem, da nam Bog pripravlja tisto, kar je za nas najboljše, čeprav v marsikateri situaciji misliš, da slabše že ne more biti.

Potem vidiš, da se je neka stvar mogla zgoditi, zato da si sam ob tem zrasel in iz tega potegnil nekaj več.

Prepričana sem, da nam je bil Lovrenc še enkrat podarjen zato, da sem se sama iz tega nekaj več naučila, zrasla v ljubezni do njih, do moža in v ljubezni nasploh.

 

 

Celoten intervju lahko preberete v novi številki Naše družine, priloge tednika Družina.

Preberite še:
Suženj novic
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.