Nekoč sem bil na avtocesti priča prometni nesreči, ki se je zgodila tik pred menoj. Bil je snežni vihar in veter je dvignil sprednji del avta, ki je vozil spredaj, in ga z visoko hitrostjo zagnal v kup snega ob robu ceste. Pretresen sem zapeljal naprej, zavil z avtoceste in poklical reševalce. Nato sem, zadovoljen, da sem opravil svojo dolžnost, odpeljal naprej.
Preberite še:
Sv. Rafael, mogočni zdravilec za vse, ki ta trenutek trpijo
Izbrati lažjo pot
Šele pozneje, ko sem že nadaljeval vožnjo, me je prešinilo vprašanje: Zakaj se nisem ustavil in pomagal? Kdo ve, kako daleč je še reševalno vozilo? Moja dolžnost do tega voznika se ne bi smela končati s preprostim telefonskim klicem. Izbral sem lažjo pot – razbit avto sem pustil v svojem zadnjem ogledalu.
Še danes razmišljam o podobnih trenutkih, ko bi lahko pomagal, pa sem namesto tega sklepal, da bo že kdo drug poskrbel. V prelaganju odgovornosti je nekakšna tolažba, ker se nam zdi, da smo se rešili težave, in to brez občutka krivde. Nekdo drug bo nahranil lačne, nekdo drug bo pomagal v cerkvi, nekdo drug bo poklical prijatelja, ki obupno potrebuje pogovor. In seveda, za ljudi v stiski so raznovrstne organizacije in vladni programi, ki so pri svojem delu učinkoviti in imajo tudi sredstva, ki jih posamezniki nimamo.
Preberite še:
Ali prenagljenost škodi vašemu življenju?
Podpiram obstoj teh neprecenljivih organizacij in ne trdim, da jih lahko jaz nadomestim, a zavedati se moramo, da samo nakazilo dobrodelni organizaciji ali plačevanje davkov še ne pomeni, da smo izkazali pravo sočutje. Če vemo, da je nekje na cesti reševalno vozilo, to še ne pomeni, da nismo osebno odgovorni do ljudi okrog nas.
“Juha in kruh nista dovolj”
Pred približno enim letom sem postal duhovni spremljevalec več tako imenovanih Vincencijevih konferenc, dobrodelnih društev, ki imajo sedež v sosednjih župnijah. Ker svetega Vincencija nisem prav dobro poznal in ta del vincencijanske duhovnosti ni bil del moje teološke izobrazbe, sem se poglobil v spise in načela, ki predstavljajo temelj svetosti tega izjemnega moža.
Preberite še:
8 molitev Janeza Zlatoustega, ki zadenejo Božje srce
Sveti Vincencij, ki goduje 27. septembra, je živel v 17. stoletju v Franciji. V duhovnika je bil posvečen leta 1600. Za kratek čas so ga ujeli in zasužnjili pirati, nato pa se je ustalil v Parizu. Tam je skupaj z bogatimi katoličani osnoval neformalne dobrodelne družbe. Sveti Vincencij se je zavedal, da je mnogo težje obiskati revnega in mu prinesti hrano kot pa prispevati denar za novo razdeljevalnico hrane, zato so prostovoljci osebno obiskovali revne.
Usmiljena ljubezen
Govoril jim je: “Ugotovili boste, da je usmiljena ljubezen težko breme, težja od zajemalke juhe in polne košare. Juha in kruh nista dovolj.” Z drugimi besedami, revni ne zaslužijo le našega kruha, ampak tudi našo usmiljeno ljubezen. Če jim skupaj s hrano ne zmoremo nuditi tudi sočutja, potem nam ni uspelo.
Preberite še:
11 priprošnjikov za ljudi v tveganih poklicih
Sočutja ne moremo ukazati. Sveti Vincencij pravi: “Usmiljena ljubezen je vsekakor večja od vsakršne oblasti. Še več, vsakršna oblast mora voditi k usmiljeni ljubezni.” Če želim biti resnično sočuten, ni dovolj, da zgolj pokličem reševalno vozilo, človeka napotim v razdeljevalnico hrane ali pa mu priporočim vladni program. Te organizacijske varnostne mreže so košček v sestavljanki, a na koncu si vendarle vsakdo zasluži sočutje sočloveka.
V Vincencijevih konferencah ljudem pomagajo pri plačevanju računov in preskrbi s hrano, a prav tako so pomembni obiski na domu, molitev za ljudi in zanimanje za to, kako se človek počuti in kako gre njegovi družini. Ali je to res najbolj učinkovit način za lajšanje človeških stisk? Nikakor ne. Za to je potrebno veliko časa in energije. A naši bližnji si zaslužijo osebni stik.
Preberite še:
Vas vsak dan zmoti veliko stvari? Odženite moteče misli
Ustavimo se in sočloveku podarimo delček sebe
Kaj torej sočutje v resnici pomeni? Je pripravljenost, da se za trenutek ustavim in koga pokličem, da ga povprašam o bolnem družinskem članu, molim za prijatelja ali pa grem po opravkih za ostarelega soseda. Sočutje ni učinkovito ali varčno, je pa globoko osebno in globoko človeško.
Od vsakogar izmed nas nekaj zahteva. Na koncu pa ta trud, ta majhna žrtev, ni dar, ki ga jaz podarim drugim, ampak priložnost zanje, da mi oni podarijo dar.
Preberite še:
Molitev za moč, da bomo zmogli stati ob strani svojemu trpečemu otroku
Sočutje je predvsem dejanje prijateljstva in bratstva. Gradi mostove in ustvarja skupnost. Zato pravim, da je sočutje dvosmerna pot. Če sem se pripravljen potruditi, je nagrada pristen in dragocen človeški stik.
Sveti Vincencij je zelo dobro razumel, da pri sočutju ne gre za pomilovanje ali preračunljivost, ampak za to, da se ljudje ustavimo in drug drugemu podarimo košček sebe. Iz takih človeških vezi je stkano naše življenje, zato ne bom nikoli več peljal mimo takšne priložnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Ključe od vrat razveze sva vrgla stran. Iz vsakega konflikta izhajava močnejša”
Preberite še:
Kontracepcija, plodnost in duhovnost
Preberite še:
10 presenetljivih stvari, ki se zgodijo ob redni adoraciji
