Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Včasih smo hodili vsako nedeljo v hribe, sedaj pa pač potujeva po svetu”

ROK KATARINA HOCEVAR
ROK HOČEVAR | OSEBNI ARHIV
Deli

Potepala sta se po puščavi, videla ledenike, obiskala najvišji slap na svetu, se plazila po džungli, se sončila na rajskih plažah … Spoznajte Roka in Katarino Hočevar

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Ko govorita o potovanjih, jima iz oči sije čista sreča. Čeprav sta stara šele 28 in 29 let, sta obiskala že več kot 70 držav! Ob prebiranju njunega bloga se zdi, kot da si obiskal spletno stran kakšne turistične agencije. Pred kratkim sta se vrnila z 9-mesečnega potovanja po Južni Ameriki.

Lani je minilo 10 let od vajinega prvega skupnega potovanja v Avstralijo. Sta tudi vajini izvorni družini popotniški, ali sta se sama “razvila” v popotnika?
Katarina:
Kot družina smo največ potovali z avtom po Evropi. Tako sta nas starša obdržala, da smo šli otroci skupaj z njima na dopuste, kar je bilo meni vedno zanimivo. Jaz sem bila tista, ki je hotela potovati.
Rok: Mi smo hodili večinoma na Hrvaško, na morje. (smeh) Potovanja so se začela, ko sem spoznal Katarino.
Katarina: Avstralija pa je bila zame vedno sanjska destinacija. Leta 2008 je bil tam Svetovni dan mladih in domačim sem rekla: “Mami, oči, ne moreta me obdržati doma, jaz sem polnoletna, jaz grem!” Ker je bila organizirana stvar in katoliški dogodek, nista kaj dosti protestirala. Pred tem sem spoznala Roka in ga povabila zraven.

Kaj vaju vleče na pot?
Katarina: Zdaj, ko že toliko časa potujeva, je želja videti še “nekaj novega”. Hkrati nama je to že neka navada. Včasih smo hodili vsako nedeljo v hribe, zdaj pa morava vsaka dva do tri mesece nekam iti. Rada sem se učila geografijo in potem vse to videla v živo, npr. delto reke Mekong, ki se je spomnim iz šole, ali pa, ko sem prvič videla ledenike na Islandiji …
Rok: Meni je najlepše sámo doživetje. Nekaj, kar je nemogoče opisati ali fotografirati, čeprav to poskušam.

ROK KATARINA HOCEVAR
ROK HOČEVAR | OSEBNI ARHIV

Do zdaj sta obiskala že več kot 70 držav. Verjetno je težko iz množice potovanj izbrati najlepše. Pa vendar, katero izmed vajinih neštetih potovanj se vama je najbolj vtisnilo v spomin?
Rok: Navadno je tako, da izbereš zadnje stvari, ki so se zgodile. In tako zdaj lahko rečem, da je Venezuela čudovita. Ampak s tem bi delal krivico npr. potovanju po Kosovem pred nekaj leti, kjer so naju navdušili izredno prijazni domačini. Pa Avstralija naju je očarala …
Katarina: Vsako potovanje je drugačno, težko je izbrati eno državo. Prelomno za naju je bilo potovanje v Maroko. Takrat sva prvič najela avto, šla zunaj Evrope in čisto po svoje.

Na poti se vama je zgodilo marsikaj. Lahko opišeta najbolj težko ali strašljivo preizkušnjo, ki vaju je čakala na poti?
Rok: Meni je bil zelo strašljiv prizor, ko sva se čez Kolumbijo peljala z avtom in so se tam sredi neke vase tepli z mačetami. Ne veš, kaj bi naredil, ne veš, kaj se bo zgodilo … V Patagoniji pa naju je skoraj napadel bik.
Katarina: Ja, to je bil tudi zame trenutek, ko sem pomislila: “To je zadnja stvar.” Ko vidiš pred seboj bika, ki da glavo dol, začne pihati in kopati po zemlji … in midva, ki nisva imela kam iti, saj je bil na eni strani hrib, na drugi pa žičnata ograja. K sreči bik ni stekel, ampak nama je očitno samo grozil. Midva sva se v tisti paniki samo vrgla čez ograjo.

ROK KATARINA HOCEVAR
ROK HOČEVAR | OSEBNI ARHIV

Poskušata potovati čim bolj poceni, o čemer pišeta tudi na svojem blogu. Lahko povesta kaj več o tem, kako vama to uspeva oz. kako se financirata?
Rok: Ne gre toliko za to, da bi potovala poceni, ampak je to bolj način potovanja, ki hkrati prinese tudi to, da je poceni. Nama je kampiranje zelo blizu, ker lahko tako prideva do luksuznih lokacij z izjemnimi razgledi. Do tega ne prideš niti v najdražjih hotelih. Veliko potujeva z avtom in spiva v njem. Torej gre bolj za način potovanja kot za “šparanje”.
Katarina: Zakaj bi za neko stvar, npr. letalsko karto, plačala veliko, če se da manj. Odvisno je samo od tega, koliko si prilagodljiv in iznajdljiv, saj se da potovati tudi zelo poceni. Spremljava mednarodne spletne strani, ki objavljajo take ponudbe. Tako sva najcenejše letela lani ‒ za 1 cent z Dunaja na Ciper.
Rok: Imava dogovor, da če je vozovnica pod 10 evrov, jo kar kupiva ne glede na destinacijo in datum.

Kamorkoli greva, so najbližje osebe vedno v kontaktu z nama, morda pridejo celo k nama na obisk ali gremo delček potovanja skupaj. Se obiščemo, kjerkoli po svetu smo. Dobri odnosi niso pogojeni z lokacijo.

Kako najrazličnejše situacije, v katerih se znajdeta, pa naj bodo lepe, strašljive, neznane, vplivajo na vajin odnos? Gotovo je po toliko letih drugačen, kot če bi dneve preživljala le v nekem stanovanju sredi mesta.
Rok: Na zadnjem potovanju sva se ogromno vozila, kar je pomenilo, da sva bila res veliko skupaj. Tudi če se skregava, v avtu nimaš kam iti. Stvari je treba takoj predelati. Šele na potovanju se zares spoznaš in gotovo sva prišla z zadnjega potovanja drugače misleča in bolj poenotena.
Katarina: Opažava, da velikokrat razmišljava o isti stvari in hkrati nekaj rečeva. Seveda sva se tudi kregala, sploh ko prideš v situacije, ki jih doma ne bi izkusil, npr. ko sva v Madridu pri 40 stopinjah vlekla kovčke za sabo: vroče ti je, lačen si, vse je narobe, ampak moraš nekako zdržati. Tako sva skupaj odraščala in odrasla.

Nekateri pravijo, da te življenje ujame, kamorkoli greš, in težavam ne moreš ubežati. Se strinjata, da so potovanja lahko na nek način tudi odvisnost ali beg pred realnim življenjem?
Katarina: Ja, gotovo. To je nekakšen odmik, ampak zame je to prijeten odmik. Ko prideš nazaj, pa vidiš, da se ni spremenilo toliko. Odnosi so še vedno taki, kot so bili – napeti, komplicirani, lepi – odvisno s kom.
Rok: Način potovanja, ki je meni blizu, je tak, da bom znal pozneje za to potovanje povedati, kaj sem od njega odnesel. Gre za neke vrste spoznavanje samega sebe. Ker tega doma zagotovo ne moreš dobiti, vsaj ne v taki skoncentrirani obliki.

ROK KATARINA HOCEVAR
ROK HOČEVAR | OSEBNI ARHIV

Kaj sta se na potovanjih naučila o lepoti Božjega stvarstva in o Božjem varstvu?
Rok: Ko sva prišla v Venezuelo, sva šla na tridnevno turo do Angelovega slapa, najvišjega slapa na svetu. Do tja se gre najprej z avionom, potem s čolnom, nato se hodi peš, potem spet s čolnom. Na pot smo se podali v zgodnjih jutranjih urah in razgledi so bili čudoviti. S te poti si bova najbolj zapomnila Tepuy (Mizasto goro), ki je bila zgoraj in spodaj prekrita z meglicami. Kar pa je bilo res posebno, je bilo nešteto slapov, ki so padali po vertikalni steni te mizaste gore. Delovalo je, kot da padajo iz oblakov in spodaj spet v oblake. Bilo je nadnaravno, mistično in tako zelo lepo, da se z besedami in s slikami ne da opisati.
Katarina: Takrat sva si rekla: “Takšna so najbrž nebesa.” Naučila sva se tudi, da imava dobre angele varuhe. Sploh po tisti prigodi z bikom sva res čutila, da naju nekdo varuje.

Si sploh predstavljata, da ne bi več potovala?
Rok: Težko je delati načrte za toliko naprej, ne predstavljam pa si, da ne bi več potovala. Odvisno je tudi od tega, kako nekdo pojmuje potovanje. Nekdo gre npr. za štiri dni smučat na Vogel, midva sva šla za štiri dni na Malto … Veliko je odvisno od tega, kaj je za nekoga potovanje.
Katarina: Upam, da bova vedno lahko potovala, vsaj v neki obliki. Tudi če si na neki način “omejen”, je po Sloveniji toliko lepega … Na koncu potovanja po Južni Ameriki sva že komaj čakala, da prideva domov, saj so na potovanjih tudi stvari, ki so naporne. V Sloveniji so jasna pravila na cesti, pitna voda, ni te strah iti ponoči ven … S tega vidika je Slovenija super!

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.