Sinikiwe Kademaunga iz Harare (Zimbabve) se je rodila brez rok in nog. Marsikdo bi ji lahko zavidal njeno samozavest. Nase gleda kot na človeka, ki je lahko za druge vir navdiha za to, da bi bili polni življenja.
Preberite še:
Nick Vujičić: Prav ti si lahko za nekoga čudež
Treba se je ljubiti!
V intervjuju za newzimbabwe.com je Sinikiwe povedala, da se je v nekem trenutku svojega življenja odločila, da se bo ljubila in sprejela takšno, kot je. Do sebe ima spoštljiv in dober odnos. “Vsem osebam z invalidnostjo bi želela povedati, naj verjamejo vase. Čarobni ste, neverjetni in čudoviti ne glede na svojo prizadetost. Ste preprosto lepi po svoje,” pravi Sinikiwe.
Ne dovolite, da bi vas svet opredelil in da bi vas uničil. Če o čemerkoli sanjate, ste nekomu potrebni. Pojdite tja in letite visoko.
Pred kratkim je diplomirala na oddelku za socialno delo na Univerzi v Cape Townu. Odprla je podjetje SK (naziv je dobila po prvih črkah svojega imena in priimka, specializira pa se v motivacijski komunikaciji in osebnem razvoju).
Prizna, da razume, zakaj invalidi hodijo na ulice in tam prosijo denar. “Nam, osebam z invalidnostjo, je pri iskanju dela težko konkurirati ljudem, ki niso invalidi,” pojasnjuje.
Preberite še:
V Compostelo na invalidskem vozičku? “Vse bo v redu, uspeli bomo!”
Ne pričakujte usmiljenja
Osebam z invalidnostjo svetuje, naj nadaljujejo delo, saj dejstvo, da so invalidni, ne pomeni konec sveta. Prepričuje, da je sebe treba vedno spoštovati. Zatrjuje, da je vse, kar se ji je v življenju zgodilo, bila priložnost za učenje.
Pogosto se dogajajo smešne situacije. Ljudem se smili in ji želijo dati denar, za katerega nikoli ni prosila. “Ne iščem karitativne pomoči. Zgodi se, da mi ljudje, ki se sprehajajo po mestu, želijo dati denar. Sprejemam ga, a ne zato, ker sem brezdomka, ampak zato, ker to lahko nekdo izmed njih dela iz ljubezni. Naj se vam ne smilim, le vedite, da sem se rodila drugačna kot vi,” pravi Kademaunga.
Preberite še:
Inovator in izvrsten športnik, čeprav je invalid že od 12. leta
Bog mi je dal telo
Leta 2016 je Sinikiwe na Mednarodnem tekmovanju žensk v Zimbabweu prejela nagrado. Prepoznali so njen pogum v boju proti invalidnosti.
Kot vsaka navadna ženska njene starosti, si vsak dan naliči svoj obraz in naredi pričesko. To dela le s pomočjo rok, ki se končajo pri komolcih. Njene okončine so nehale rasti še pred rojstvom. Zdravnikom ni uspelo najti razloga za to.
“Ko sem se rodila, je bilo moji družini težko sprejeti mojo invalidnost. Otroka, ki se rodi z invalidnostjo, dojemajo kot prekletstvo bogov.” Od zgodnjega otroštva se je Sinikiwe s pomočjo ust in komolcev oblačila, jedla in celo uporabljala telefon.
Preberite še:
Oče, ki je dan za dnem na predavanja spremljal svojega invalidnega sina
V šoli so se iz nje norčevali. “Da bi nekdo bil lep, mora biti visok z določenim videzom telesa. Prepričala sem se, da ne morem zadovoljiti teh meril in sem se počutila negotovo,” prizna Kademaunga.
Vse se je spremenilo v času študija. “Kako bo nekdo drug ljubil moje telo, če ga jaz sama ne ljubim? To je telo, ki mi ga je dal Bog,” pravi Sinikiwe.
Upanje za druge
Sedaj živi svoje življenje, objavlja fotografije v družbenih medijih. Sprejema veliko zasebnih pisem od ljudi, ki so ji hvaležni za njeno stališče in za upanje, ki ga daje. Odraščala je z različnimi kulturnimi in družbenimi ovirami, se spopadala s stereotipi, vendar ni nikoli izgubila upanja.
“Ko gledam na nekatere stvari, skozi katere je morala iti, si mislim, da ne bi bila sposobna iti niti skozi polovico izmed njih. Ona pa kljub vsemu ostaja dobre volje in ohranja pozitiven pogled na svet,” pravi njena prijateljica Danielle Mutseriwa iz Baracroft TV.
Preberite še:
Ganljiva zgodba o nezlomljivem prijateljstvu: v Compostelo na invalidskem vozičku
Kademaunga piše tudi blog Življenje v obutvi majhnega dekleta. Dela s starši otrok z invalidnostjo in jim pomaga razumeti in podpirati njihove otroke. Zanima se za osebe, katerih glas se v družbi ne sliši.
V prostem času se Sinikiwe rada sprehaja, hodi na plažo in preživlja prosti čas s starši in prijatelji. “Nameravam za vedno živeti v tem telesu. Zato ga vedno moram ljubiti in sprejemati sebe, kakršna sem,” zatrjuje petindvajsetletnica.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
“Dragoceno je, da si ženske znamo stati ob strani, si nuditi oporo in čvekati v nedogled”
Preberite še:
“Vzgoja otrok je tudi ljubezen med nama. Otrok išče ljubezen med staršema”
Preberite še:
7 zanimivosti o milanski stolnici
