Tanja Pate je docentka, mentorica in raziskovalka na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani ter zakonska in družinska terapevtka. Sodeluje na drugostopenjskem magistrskem programu Zakonski in družinski študiji in na programu za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija, prav tako pa deluje tudi kot terapevtka v Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani.
Na polici za vami je med drugimi tudi knjiga p. Christiana Gostečnika So res za vse krivi starši? Ali s(m)o res?
Krivda ima lahko zelo škodljive posledice, zato je bolje, da občutenje krivde damo čim prej stran. Šele potem lahko prevzamem odgovornost za preostale občutke (npr. strah, trema, žalost …), ki jih je občutek krivde morda zakrival. Če ostajaš samo v krivdi, nikamor ne prideš. Krivda je lahko tudi obrambni mehanizem in omogoča, da se neke slabe stvari vlečejo naprej. Tako da starši nis(m)o krivi, s(m)o pa odgovorni.
Primer: Nobena mama ni popolna, zgodi se, da izgubiš živce, da preprosto ne moreš speljati nečesa tako, kot bi si želela, da se ti kje zalomi. Če imaš ob tem občutek krivde, ne prideš nikamor in se v bistvu ukvarjaš samo sama s sabo. Če pa prevzameš odgovornost, si rečeš, to ni bilo v redu, zbereš pogum, se otroku opravičiš, se pogovoriš, greš dalje in nadaljuješ drugače.
Preberite še:
“Vzgoja otrok je tudi ljubezen med nama. Otrok išče ljubezen med staršema”
Današnji svet poudarja: jaz, jaz, jaz. Kje je meja med egoizmom in tem, da poskrbiš zase?
Danes je ogromno razne ponudbe, ki nas vleče stran od tega, kar je v nas: kaj vse moraš ali bi moral biti, kaj vse moraš narediti, da boš v redu, da boš sprejet, da boš v koraku s trendom. Treba je poslušati svoje telo in svoje občutke.
Ne smemo pozabiti, da si je tudi Jezus vzel čas zase. Cele noči je prebedel v molitvi, sam. Od vseh se je umaknil za 40 dni v puščavo, ker je čutil, da potrebuje čas zase. Čeprav je bil Bog, je Jezus znal poskrbeti tudi zase in za svojo duhovno plat.
Se pri tem, ko poskrbiš zase, lahko pojavi občutek krivde?
Razmejitve so zelo pomembna stvar, ki nam danes morda malce uhaja iz rok. Ali na primer znam postaviti mejo kot mama: to sem jaz, to je pa moj otrok? Daj otroku možnost za neko izkušnjo, ki bo samo njegova. To izkustvo, tudi če bo negativno, bo potem obema dalo priložnost za pogovor, da iz tega nekaj novega potegneta.
Preberite še:
Nadležna vprašanja, ki jih dobivajo mame, ki so doma
Pri ljudeh gre pogosto za problem razmejevanja. Ne znajo potegniti meje med sabo in drugimi, med različnimi vlogami v življenju. Če ne znaš razmejevati, nosiš s sabo preveč nekih vsebin, ki v resnici sploh niso tvoje, ne znaš pa poskrbeti zase na pravi način.
Tudi občutek krivde je pogosto povezan z nezmožnostjo potegniti mejo. Ljudje se moramo naučiti ustaviti, reči: “Stop. Lahko sem kdaj tudi samo tiho, se umaknem, sem samo hvaležen ali pa pač samo prisoten.”
Kako vidite vlogo presežnega (Boga) pri že omenjenem razmejevanju?
Vsekakor je to, da znam kaj prepustiti Bogu, zelo dragoceno. Ker ljudje ne zmoremo vsega sami, ne zmoremo vsega nadzorovati, izpolniti, narediti. Jezusove prilike se da brati tudi z ogromno napotki za vsakodnevno življenje, za svoja izkustva.
Zelo zgovorno se mi na primer zdi, da je Jezus vsakega, ki je prišel k njemu po pomoč, najprej vprašal: “Kaj hočeš, da ti storim?” Torej Jezus človeka vpraša, kaj pa ti hočeš? Kje ti želiš videti ali doživeti spremembo? Ti povej, izgovori in ti bom pomagal.
Bog hoče, da vzpostavimo odnos, hoče aktivno držo. Da smo že v začetku naravnani na aktivnost, da vložimo tisto svoje, kar imamo. Potem tudi razumeš svojo mejo in dovoliš drugemu, da v odnos vstopa s svojim. Za nekoga, ki ni veren, je lahko ogromno že, da gre za nekaj minut sedet v cerkev. Kajti pred Bogom lahko daš ven vse tisto, česar ne moreš v nobeni drugi situaciji, niti v terapiji.
Preberite še:
Želite imeti vse pod nadzorom?
Ponekod je v partnerskih odnosih in družinah prisotna tudi katera izmed odvisnosti. Kakšno vlogo ima občutek krivde pri odvisnostih?
Tudi tukaj je treba povedati, da ima lahko krivda zelo veliko (negativno) vlogo. Če žena na primer dolga leta gleda, kako je mož zasvojen z alkoholom in se pri tem sama čuti krivo za njegovo stanje. V smislu: “Če bi bila jaz bolj aktivna, lepša, mlajša, manj nergava (vstavimo po želji), on ne bi pil.”
Dosti bolje je, da žena prevzame svoj del odgovornosti, nato razmeji – to sem jaz, to pa je moj mož in njegova zasvojenost je njegov problem – ter nato stopi v akcijo, mu postavi ultimat. Ali bo šel na zdravljenje ali pa je konec. Ona mora poskrbeti zase, da bo lahko potem tudi mož poskrbel zase. Krivično pa bi bilo reči, da mož pije zaradi žene ali da je žena nesrečna zaradi moža.
Katere odvisnosti so še problem?
Pornografija je zelo prisotna v partnerskih odnosih, tega je ogromno. Priložnosti je veliko, pornografija je samo en klik stran. Zelo je zasvojljiva, dostopna, na kemični ravni pa povzroča enake občutke kot karkoli drugega, s čimer se lahko “zadaneš”.
Na terapijah svetovalci preverimo, direktno vprašamo, kako je s tem v odnosu. Pogosto se izkaže, da je tudi to problem. Nato damo ultimat v smislu, če do naslednje terapije ne prenehate s tem, ne moremo nadaljevati s terapijo. Tako včasih terapevt prevzame delo, ki bi ga v bistvu morala prevzeti žena, ko bi rekla možu: “Poznam tvojo zasvojenost s pornografijo, zaradi nje se počutim prevarano, razvrednoteno in potisnjeno na stran. Prenehaj.”
Ko kot terapevt daš ženi priložnost, da sploh pove, kako se počuti zaradi moževe zasvojenosti s pornografijo, ko se ona lahko razjezi nanj in reče, da ji je dovolj, potem se šele začnejo odpirati možnosti za rast v odnosu.
Preberite še:
Zasvojenost s pornografijo: “Brutalna iskrenost je edina pot”
Kaj lahko za to, da se naši odraščajoči otroci ne bi znašli v pasteh pornografije, naredimo starši?
Mama lahko pri otrocih ogromno naredi za to, se na primer s sinom pogovori o ženskah, o ženskem dostojanstvu, o ženskem telesu. Mu razloži, da gre pri ljudeh (ženskah) v pornografiji za neko hudo ranjenost, klic po pozornosti ali nezmožnost poskrbeti zase na drugačen način. Pomemben je pogovor, da se ovrednoti vse skupaj. Otrok ali najstnik to razume, o tem bo razmišljal in se mu bo uprlo, ko bo na vse skupaj pogledal z druge plati.
Kaj je pogoj za zaupanje v partnerskem odnosu?
Eden glavnih temeljev za zaupanje v odnosu je medsebojna zvestoba. Veliko je nezvestobe. Je pa Bog ženske obdaril s šestim čutom in pogosto ženska čuti, če nekaj ne “štima”. Eno so vsakodnevne skrbi, ki tarejo moške, in takrat jim moramo dati čas in prostor, da te stvari sami predelajo in razrešijo. Možu lahko daš svobodo, ko čutiš, da ti je brezpogojno zvest.
Drugo pa je, ko žena leta in leta čuti, da z možem nimata več prave povezave in da mu ne more več zaupati. V sebi lahko čuti strah pred tem, da bi si priznala, da ji je mož nezvest. Zato kar tolerira njegovo ravnanje. Na zunaj je lahko videti, kot da je vse v redu. V resnici pa ženska čuti, da ni. Treba je poslušati svoje občutke in svoje telo, kajti te stvari ženska čuti.
Preberite še:
Znanost o nezvestobi. Zakaj varamo?
Kako na težke, boleče odnose pogledati s svetle plati? Je to sploh mogoče?
V terapiji ugotavljamo, da si ljudje najdemo ravno take partnerje, ki odprejo tiste rane v nas, ki potrebujejo ozdravljenje. A s temi ranami se je treba soočiti, jih nasloviti. Če se ne upaš postaviti zase, biti do sebe zvest in iskren, potem gre vedno na slabše.
Lahko se ločiš, najdeš drugega partnerja, pa boš kmalu prišel do podobnih ali celo enakih problemov z njim. Če malce karikirava oziroma ilustrirava. Ne spomnim se imena, a neka slavna Američanka je rekla: “Pri šestem možu sem ugotovila, kaj je bila težava pri prvem možu.” Iščemo namreč podobno, ta privlačnost (čemur rečemo terapevti valenca) nas kliče skupaj.
Zavedati pa se moramo presežnega vidika odnosov. V odnosih velja, da je ena plus ena tri: mož, žena in odnos. Trije so. Tudi pri Bogu se pojavljajo trojice. Oče, Sin in Sveti Duh. Marija, Jožef in Jezus. Tri je božansko število. Ko se tega zaveš, ugotoviš, kako je vse lepo in premišljeno ustvarjeno. In človek do konca ostaja skrivnost. V svoje odnose pa moramo povabiti Boga.
Preberite še:
Tabu tema: pornografija. “Zasvojenost je iz mene napravila ljubezenskega invalida”
Preberite še:
Zakaj odnos lahko propade?
Preberite še:
“Otroka moramo pripraviti tudi na to, da v življenju postane odporen”
