Zakaj je napuh greh vseh grehov

Napuh je najhujši greh, ker se v njem skriva popolno nasprotje resničnosti. Zdrava pamet nam narekuje življenje v skladu z resničnostjo. Razumen človek pravi: “Bog je Bog in jaz nisem Bog in ravnati moram temu ustrezno.” Padli in moder človek bo rekel: “Bog je svet in jaz nisem svet in zato me Bog ni vesel. Z Bogom se moram spraviti – to pa zahteva moje sodelovanje, a ni le v moji moči.” Razumen in moder človek pa bo pripravljen prisluhniti Kristusovemu evangeliju.

“Jaz sam hočem biti Bog!”

Napuh je v sebi bloden, zloben in oster. V svojem bistvu sporoča: “Nočem, da je Bog Bog! Jaz sam hočem biti Bog! Raje bi videl, da bi bil Bog kdorkoli ali karkoli, le Bog sam ne!” Napuh je ošaben – domišljavo si pripisuje ugled, pravice in zasluge nekoga drugega. Božanskost skuša pripisati človeku.

Mistikinja, stigmatikinja, mučenka in karmeličanka, sveta Mariam Baouardy (sestra Marija Križanega Jezusa), napuh takole opisuje: “Oseba, ki je napuhnjena, je kot pšenično zrno, ki ga vržete v vodo: napne se in postane veliko. To zrno vrzite v ogenj: posuši se in zgori. Ponižna duša pa je kot pšenično zrno, ki ga vržete v zemljo: ponikne in se skrije, izgine, umre, a spet oživi v nebesih.”

Ni presenetljivo, da je zdravilo za napuh ponižnost. A najprej si oglejmo, kako zelo škodljiv je napuh – zaradi napuha zavračamo sebe s svojimi lastnostmi in omejenostmi, zavračamo pa tudi Boga, ki je absoluten in najvišji.

Napuh zavrača človeško naravo

Kardinal Sarah je v nedavnem intervjuju dejal, da “celotna zahodna civilizacija razpada”. V 4. stoletju so barbari, ki so zavzeli Rim, prišli od zunaj, zdaj pa so barbari med nami. “To so tisti, ki zavračajo svojo človeško naravo, ki se sramujejo tega, da so omejena bitja, ki se imajo za počelo sveta brez očetov in brez dediščine.”

Kardinal razloži, da so ti uporniki, ki zavračajo človeško mrežo odvisnosti, dediščine in sinovstva, obsojeni na življenje v “neprikriti džungli tekmovalnosti” v “samozadostni ekonomiji”.

Smo ustvarjena bitja

Zavračanje “odvisnosti, dediščine in sinovstva” je nedvoumno znamenje napuha. Biti ustvarjeno bitje pomeni, da smo odvisni. Človek mora priznati, da se ni ustvaril sam in da se ne more sam ohranjati pri življenju. Njegovo življenje je odvisno od Najvišjega bitja, ki ga je ustvarilo. To pa pomeni, da je to Najvišje bitje vredno našega češčenja in hvale. Temu spoznanju napuh pravi: ne.

Smo varuhi dediščine

Človek, ki živi v času, ima dediščino. Biti moramo dobri varuhi vse modrosti in vseh dosežkov, vsega dobrega in slabega, kar so nam zapustili naši predhodniki. Nesporno je, da so naši predniki večkrat dokazali, da so moški moški in ženske ženske, da je družina gradnik človeške družbe, da izdaja Boga vodi v izdajo bližnjega in sebe. Od svojih prednikov se lahko učimo slabe želje preusmerjati v dobre. Tudi temu spoznanju napuh pravi ne.

Imamo božanske korenine

Človek je ustvarjen po Božji podobi. Ustvarila nas je Božja oseba, ki je razumska, svobodna in dobra. Naše dostojanstvo ima božanske korenine. Kristjani smo postali Božji sinovi in hčere. Ker smo posinovljeni, smo med seboj povezani – smo sinovi in hčere, ki imajo brate in sestre. Do svojih bližnjih, vključno s še nerojenimi, ostarelimi, bolnimi in šibkimi, imamo torej obvezo pravičnosti in ljubezni. In tudi temu spoznanju se napuh zoperstavi z ne.

Moč ponižnosti

Svetniki in modreci pravijo, da se izkoreninjenje napuha začne s ponižnostjo – s preprosto resnico o Bogu in nas samih. Ne podcenjujte moči ponižnosti. Sveti Janez Klimak nas opominja: “Ponižnost je edina stvar, ki je noben hudič ne more posnemati.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.