Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Neverjetni domači pripetljaji, ki jih mamice ne moremo razumeti

POLSKI MODEL RODZINY
Shutterstock
Deli

Družinsko življenje vedno preseneča, a nekateri pripetljaji so stalnica vseh domov z majhnimi otroki

Tako mame preprosto ne moremo razumeti nekaterih dogodkov, ki si jih ne moremo razložiti ne z zakoni fizike, ne z zdravo pametjo, ne z logiko. Zagotovo vam bo precej zadev poznanih iz prve roke.

Selektivni sluh

Že mogoče, da imajo naši otroci popolnoma dober sluh, kar potrdijo na vseh zdravstvenih pregledih. Ko jih skušamo priklicati k mizi, da bi skupaj pojedli kosilo ali večerjo, nobena raven maminih decibelov ne zadostuje za to, da bi prodrla do ušes naših otrok.

A poskusite v kuhinji čisto potiho odviti bonbon, da bi ga v miru pojedle, navsezadnje smo tudi mame sladkosnedne, kajne? Zagotovljeno je, da bodo otroci slišali odvijanje bonbona skozi nekaj sten, vrat ali celo v različno nadstropje. No, pa ste jih priklicale k mizi.

Prisluškovalna naprava

Tu je še ena neverjetna stvar, ki zadeva sluh naših otrok. Potrebna so številna opozorila in prošnje, nemalokrat moramo tudi povzdigniti glas, da otroci slišijo, da je treba nekaj pospraviti, počistiti, narediti domačo nalogo ali odnesti smeti. Zdi se, kot da bi vse besede mirno zaobšle otroška ušesa in se preprosto odbile od sten.

Situacija se povsem spremeni, ko želite svojemu možu povedati nekaj, kar ni stvar otrok. Sklonite se nekoliko bližje k njemu in stišate glas, da bi mu povedale, kaj nezaslišanega se je pripetilo v službi. No, tega ne boste mogle storiti, saj so vsi otroci že zbrani okrog vaju s pozorno dvignjenimi ušesi in sprašujejo: “Kaj si rekla, mami? Kdo ti je to povedal? Kje se je to zgodilo?”

Dvojna preproga

Jezus je imel košare, ki so se kar same napolnile s hlebi in ribami. Včasih se zdi, kot da imamo mi doma tla, ki se povsem sama umažejo takoj potem, ko jih počistimo. Tako ima preproga v naši predsobi dve plasti: eno svojo, pravo, in dodatno plast drobtin in drugih drobnih delcev, ki se skrivnostno pojavijo nekaj minut zatem, ko smo posesali.

Čeprav iz obupa posesamo večkrat na dan, da se nam smeti ne bi lepile na podplate, so tla vedno nasmetena. Število smeti na tleh seveda eksponentno narašča s številom družinskih članov.

Izginjajoči toaletni papir

Povsem nasprotno pa se dogaja s toaletnim papirjem v naših kopalnicah. Navkljub vojnim zalogam novega papirja v kotu kopalnice namreč z držala za toaletni papir vedno žalostno binglja popolnoma prazen zvitek papirja ali pa se je drži le še en sam, samcat bel papirček.

Naj toaletni papir zamenjamo petkrat na dan ali še pogosteje, papirja preprosto nikoli ni. Prav tako je skoraj nemogoče, da bi se kdo spomnil in porabljeni papir na držalu nadomestil z novim. Očitno je to izključno domena mam.

LAUNDRY
Markus L | Flickr CC by NC 2.0

Osamljene nogavice

Še ena izginjajoča stvar v naših domovih so nogavice, bolje rečeno ena polovica para nogavic. Le kako je mogoče, se sprašujemo, da otroci zjutraj obujejo parne nogavice, v parnih nogavicah pridejo domov in jih parne zvečer tudi sezujejo, a ko jih operemo in obešamo, se polovica nogavic skrivnostno izgubi? Kje na poti je tista “siva cona”, ki jih potegne vase?

Nikoli preveč siti za čips

Zagotovo vse mame poznamo zavijanje z očmi ob kosilu, ki ga spremlja otroško stokanje: “Jooooj, kako sem siiiiiit … Mami, ne morem veeeeeeč, trebuh me že boli …”

Bi se rade prepričale o tem, kako zelo siti so v resnici otroci, ko jim ni več do juhe ali zelenjavnega narastka? Na mizo položite veliko vrečko čipsa, lahko dodate tudi polkilogramsko milko. Naj bo embalaža še tako “XL”, ne le, da jo bodo v nekaj minutah zmazali, celo skregali se bodo, kdo od njih ni dobil dovolj.

Mama in oče, konec tedna se ne bosta naspala!

Morda en izmed največjih misterijev življenja z majhnimi otroki, ki starše spravlja v precejšen obup, pa je t. i. skrivnost jutranjega bedenja. Ta se v polnosti izrazi ob koncih tedna. Med tednom, ko imamo zjutraj budilko in hitimo, da ne bi zamudili šole, vrtca in službe, se otroci po številnih opozorilih in budnicah komaj privlečejo iz svojih postelj.

Potem pa je tu končno konec tedna, sobota in nedelja, ko nam zjutraj ni treba zgodaj vstati, temveč lahko malce nadoknadimo izpraznjene zaloge spanja od celega tedna. Tako vsaj mislimo oziroma bi si želeli starši. A ne otroci. Sobota ali nedelja je? Oni so popolnoma spočiti, budni, živahni, glasni in razigrani že ob 6. uri. Le kdo bi to razumel …

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.