Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Za vsako stvar se moramo potruditi, če hočemo, da ima življenje vrednost”

DRUŽINA PIRNAT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Na obisku pri Pirnatovih na gradu Tuštanj pri Moravčah

Si predstavljate, da živite in odraščate na gradu? Pirnatovi so lastniki gradu Tuštanj. Petra in Peter Pirnat tam vzgajata Domna (13), Simona (11), Tilna (8) in najmlajšo Heleno. Otroci izkušajo posebno življenje, se preizkušajo v plezanju na drevesa, crkljajo sestrico, pomagajo pa tudi pri dogodkih na gradu, ki hrani bogat muzej s pohištvom, porcelanom, slikami … vse od 17. stoletja.

Še posebej je grad Tuštanj blizu Moravč priljubljen za poroke, v grajski kapeli se lahko pari poročijo tudi cerkveno. V grajskem atriju poleti organizirajo koncerte in druge prireditve, grad pa je odprt za različne oblike srečanj in seminarjev.

Kako sta se spoznala?
Peter: Kot poklicni pevec zbora Slovenske filharmonije, ki je pri večjih projektih v Cankarjevem domu sodeloval z zborom Consortium musicum, sem spoznal Petro.

Petra: Tri leta in pol sva hodila. Nisem si niti predstavljala, da bova res živela na gradu. Tu je možev dom. Na poroki je koseški župnik rekel: “Saj se boš navadila, bo pa trajalo tri leta.” In je res trajalo tri leta, da je postal dom. Zdaj pa si ne predstavljam, da bi živela kje drugje.

ZAKONCA PIRNAT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kako je videti družinsko življenje na gradu?
Peter: Življenje je pestro. Konec tedna imamo veliko obiskovalcev, med tednom žena vodi oglede za različne skupine, od aprila do oktobra so poroke. Veliko se dogaja.

Petra: Moraš pa sprejeti ta način življenja. V mestu nisem bila navajena, da se sosedje pozdravljajo, tu pa je drugače. Delaš na vrtu, pa kdo pride in ga sprejmeš. Osebni odnosi so drugačni. Sam ne moreš nič, vedno potrebuješ od koga pomoč, jo vrneš in spet dobiš nazaj.

Peter: Ko gledam otroke, ki odraščajo na podeželju in na gradu, vidim, da jim je lepo.

Petra: Grad je samo velika hiša. Otroci imajo prostost, živijo v svobodi, kopljejo luknje, plezajo po drevesih, živijo v stiku z naravo in jim je lepo.

Peter: Vključujeva jih v dogajanja na gradu. Vsak nekaj postori in prispeva svoj delež.

Od kod želja, da ste se lotili obnove?
Peter: V prvi vrsti je bil to naš dom, tu sem odraščal. Zaveza, ki jo čutim. Po očetovi smrti leta 1990 je brat podedoval kmetijo, jaz pa grad. Kljub temu da je bil grad v slabem stanju, ga nisem mogel prepustiti propadu, skušal sem ga obnoviti in mu vdahniti življenje. Leta 1994/95 smo začeli s temeljito prenovo. Na dvorišču smo zgradili hišo, kjer zdaj živita mama in brat z družino. Ko sva se s Petro poročila, sva se odločila, da bova stanovala v gradu. Če toliko vlagamo v samo zgradbo, je bolje, da je življenje v njem. In nam nič ne manjka.

Kaj želita posredovati svojim otrokom z vzgojo?
Peter: Zgled, da nič ne pride kar samo. Za vsako stvar se moramo potruditi, če hočemo, da ima življenje vrednost in ga znamo ceniti.

Petra: In zdrav krščanski duh. Fantje ministrirajo, midva pojeva na koru …

DRUŽINA PIRNAT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Je vama kdaj težko biti mama, oče?
Peter: Ob rojstvu najmlajše Helene (imel sem že 50 let) marsikatera noč ni bila prespana, pa je treba potem normalno funkcionirati. Ob njenem prisrčnem nasmehu pa pozabim na vse.

Petra: Ni vedno lahko. Zdaj imamo najstnike in dojenčico. Včasih so rekli: majhni otroci, majhne težave. Večji otroci pa zahtevajo več pogovora, pregovarjanj in razumevanja, ko vsak po svoje odreagira in nekaj po svoje zahteva. Moževa mama je že v letih, moji starši so v Ljubljani in biti moramo samostojni. Najstarejši se razneži, ko vzame najmlajšo v roke in pokaže, da jo ima rad. Rastemo kot družina, kjer moramo vsi nekaj poprijeti, včasih tudi z malo stokanja. Upam, da so zgledi popotnica za naprej.

Kako vaju otroci razveselijo?
Petra: Vsak je svojstven, čeprav so iz istega gnezda.

Peter: Trije hodijo v glasbeno šolo: Domen igra klarinet, Simon klavir, Tilen harmoniko. Treba jih je voziti v Moravče in Domžale, ob nastopih, ko zaigrajo, pa vidim, da trud ni zaman.

Petra: Včasih je težko vse to uskladiti in iti od doma, je pa vredno. Domen in Tilen trdita: “Midva ne bova šla nikoli iz Tuštanja.” Zdrava navezanost na grad, na družino. Tega sva tudi vesela.

Peter: Ko sedemo skupaj, sem hvaležen za veselje med nami.

DRUŽINA PIRNAT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kaj pa takrat, ko med vami zakreše?
Peter: S pogovorom jim skušava dopovedati, da imava tudi midva kdaj prav. Ne želiva jim slabo, ampak dobro z nekaj več izkušnjami, ki jih imava v življenju. To je dobra popotnica tudi za njihovo življenje.

Petra: Je pa tako, da vsak otrok malo drugače odreagira, za vsakega je potreben malo drugačen pristop.

Peter: Prizadevava pa si, da sva enotna.

Ali ob vsakdanjem vrvežu najdeta čas tudi zase, za vaju?
Petra: Ko berem, kako si vzamejo zakonci čas, se mi zdi, da je to kar idila, pa tega niti ne pogrešava. Vedno vzameva otroke s seboj in funkcioniramo kot družina. Mož gre vsak dan v službo, sreča je, da se zgodaj vrača, ker ima zvečer koncerte in smo čez dan več skupaj.

Peter: Skupaj sedemo h kosilu in se pogovorimo.

Petra: Imamo trenutke, ko smo skupaj, ki jih družine, kjer sta starša vpeta v vsakdanji ritem, nimajo.

Peter: Za otroke je velika dota tudi to, da je žena po drugem otroku ostala doma.

Petra: Kot mi reče katera od mam, ki se je podobno odločila, da je to popotnica za otroke. Vedno sem jim na razpolago, dom nikoli ni prazen. Saj so obveznosti, je pa lepo, ko smo skupaj.

Izžarevata optimizem. Pogled je usmerjen tudi v prihodnost …
Petra: Mož varno vodi našo barko, da mirno plovemo in me preveč ne skrbi. Otroci vidijo, kako mož to in ono postori. S tem rastejo.

Peter: Zdaj, ko je grad že toliko obnovljen, se mi zdi, da se mu slabši časi ne bi smeli pisati. Za otroke pa si želim, da bi zrasli v pokončne Slovence in kristjane.

 

Celoten intervju je bil objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.