Facebook imam od leta 2006, ko si moral še imeti elektronski naslov, ki se je končal na končnico .edu. Instagramu sem se pridružila leta 2012, ko je bil še dobra stara zagonska platforma za deljenje fotografij in ne kvazi Snapchat v lasti Facebooka. Snapchat imam od leta 2013, torej še preden so uvedli zgodbe, serije ali geofiltre. Ko še ni počasi izumiral, sem leta 2010 imela celo račun na Twitterju.
Preberite še:
Tu je recept, kako otroke spraviti od telefonov, tablic, računalnika
Skratka, z družbenimi mediji sem gojila globok odnos. Pravzaprav mi je bilo z njimi še predobro.
Od jutra do večera
Družbeni mediji so postali pomemben del mojega vsakdana. Zbudila sem se z budilko na telefonu in na njem takoj pregledala Instagram. Nekaj minut sem drsala po zaslonu in šele nato sem vstala in si skuhala kavo. Med pitjem kave sem seveda pregledala še Facebook. Vsakič, ko sem dokončala določeno nalogo, sem si za nagrado s pomočjo svojega digitalnega življenja podarila dozo dopamina.
Preberite še:
Bi radi postali bolj zmerni pri uporabi telefona? Morda bo tole pomagalo
Strokovnjaki na področju psihologije temu takojšnjemu zadovoljstvu, ki te tudi močno zasvoji, pravijo zanka. In ko mi ni šlo najbolje, nisem niti čakala na konec nekega opravila, temveč sem se ves dan omamljala z dopaminom. “Saj običajno trdo garam, zaslužim si en dan lenarjenja,” sem si govorila.
Četrtino dneva na telefonu
Nakar sem na svoj mobilni telefon naložila aplikacijo, ki je beležila, koliko časa porabim na njem. Mislila sem, da zgolj nekaj ur.
V resnici pa jih je bilo kar šest. Šest! Četrtino dneva sem previsela na telefonu. Resda je nekaj tega časa čisto upravičenega, denimo ko sem brala recept za pripravo večerje, ko mi je telefon služil kot navigacija, ali če sem na Youtubu poslušala predavanje.
Preberite še:
Pomiritev otroka s telefonom preprečuje, da bi se naučil pomiriti sam
Ogromno časa pa sem porabila nesmiselno, pa ne govorim le o tem, da nisem izvedela veliko pametnega, temveč da tudi moja duša ni imela nič od tega. Takrat sem spoznala, kaj pomeni biti zasvojen in kaj skrbeti zase. Slednje hrani duha in te osveži, medtem ko te zasvojenost odpelje le za trenutek, slabih navad pa nikdar ne nadomesti s pozitivnimi. In ko se ta trenutek konča, se slabi občutki vrnejo.
Nadomestek prijateljstva
Družbene medije sem uporabljala tudi za odnose, zato pravim, resničnim prijateljem nisem namenila dovolj pozornosti. A kaj, ko z njimi nisem govorila niti v virtualnem svetu. Doma sem ždela in brskala po telefonu, ob naslednjem snidenju s svojimi prijatelji pa sem se pretvarjala, da ne vem, kaj se z njimi dogaja. Seveda sem vse že vedela in jih z varne, digitalne razdalje celo sodila. Zato pa nikdar nisem ničesar objavljala, ker nisem želela, da me sodijo drugi. Mojo prisotnost na spletu bi bolje opisal pojem “nedružabno življenje”.
Preberite še:
Kako z otrokom “dobiti bitko” glede rabe telefona?
Četudi novodobni mediji niso izboljšali mojega življenja (prej škodovali mojemu duševnemu zdravju), svojih oči nisem mogla odtrgati od telefona. Zakaj? Ker so mi vdrli v možgane! Dobesedno. Podjetja v Silicijevi dolini vsako leto zapravijo na milijone dolarjev za inženirje in nevroznanstvenike, da bi aplikacije povzročale še globljo odvisnost. Ob prebiranju te novice sem se počutila kot laboratorijska podgana, ki so jo naučili pritiskati na gumbe.
Ko sem spoznala, koliko časa preživim na telefonu, sem začela razmišljati o vseh stvareh, ki bi jih lahko doživela, če bi bolje izkoristila vsako minuto. Kolikokrat sem si želela več časa posvetiti risanju, pisanju, peki, igranju z otroki, pogovoru z babico, treningom, molitvi, branju?
Preberite še:
Družine na Instagramu, mit ali resničnost?
Toda za vse to nisem potrebovala več časa, morala sem si le bolje razporediti svoj čas. Morala sem prekiniti stare navade. In prav zato sem zapustila družbene medije. Postali so razvada, ki je bila tako prepletena v moj vsakdan, da sem morala ukrepati.
Prava kriza!
Prvih nekaj dni je bilo zelo težko in, priznam, celo dolgočasnih. Kot da ne bi vedela, kaj početi s svojim telefonom, kot pa brezumno drseti po novicah na družbenih medijih. Vzela sem ga v roke, da bi prelistala novice ali prebrala nekaj strani e-knjige. Po nekaj dneh pa sem končno dojela: telefon sem odklenila in ga skoraj nemudoma spet položila na mizo, saj sem se raje osredotočala na določeno stvar ali glavi dovolila, da odplava neznano kam.
Preberite še:
Andy Jordan: “Laganje in pretvarjanje na Instagramu sta me pahnila v obup”
Že samo razmišljanje me je izpopolnilo bolj kot kakršnakoli zabavna vsebina na telefonu. Nisem več potrebovala stalnega razvedrila. Nisem več izgubljala časa, temveč sem ga izkoristila.
Zdaj imam več časa in energije, saj svoj dan preživim tako, da napolnim um in ne razžiram duše. Pa tudi počutim se bolje, odkar si vzamem čas za prava prijateljstva. Nisem zaskrbljena, saj svojega življenja ne primerjam s fotografijami drugih na Instagramu. Bolj sem svobodna, mirna, motivirana in prepričana vase.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Furlan.
Preberite še:
“Za vsako stvar se moramo potruditi, če hočemo, da ima življenje vrednost”
Preberite še:
Zakaj moramo dopustiti, da se naši otroci počutijo karseda “nelagodno”
Preberite še:
7 papežev o svoji ljubezni do molitve rožnega venca
