Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Nepopolno, a resnično: tako pri nas molimo rožni venec

FAMILY PRAYING
Shutterstock
Deli

Pred Boga v naši desetki z vsem, kar smo, in z vsem, kar nismo, zares položimo sami sebe v vsej naši nepopolnosti in "razštelanosti"

Da je oktober mesec rožnega venca in da bi bilo torej dobro več moliti rožni venec, sem se pretekla leta običajno spomnila šele nekje v sredini meseca. Letos so me objave na Aleteii na to spomnile pravočasno.

5 (dni) x 10 = rožni venec

Odločila sem se, da bomo rožni venec molili skupaj, družinsko. A v naši družini je večerna molitev nemalokrat raztresena, ob uri, ko smo že precej utrujeni od vsega dne. Zato sem si rekla: bolje vsak večer eno desetko, česar se bomo res brez izjeme držali, kot da si zadamo cel rožni venec, pa tega večino večerov ne bomo mogli izpeljati.

Sprašujem se, ali se temu, da družinsko vsak večer zmolimo eno desetko, sploh sme reči, da molimo rožni venec? Mogoče temu sploh ne bi smela reči tako. A po drugi strani je desetka vendarle del – natančneje ena petina – rožnega venca … In ne nazadnje v petih večerih, torej manj kot v enem tednu, “sestavimo” že cel rožni venec.

V celotnem mesecu oktobru ga bomo tako zmolili kar šestkrat. Kakšnega za povrh bomo dodali med katero izmed daljših voženj na izlete ob koncu tedna, kakšnega pa bom dodala še sama. Mislim, da Bog ni formalist in da veselo sprejme našo molitev, pa četudi gre “zgolj” za eno petino rožnega venca.

Družinska molitev: pričakovanja vs. realnost

Zdi se mi, da se včasih katoličani srečujemo s kombinacijo (pre)velikih pričakovanj ter na drugi strani nič kaj idilično realnostjo, zaradi česar se počutimo slabo. Ko beremo kakšne zapise ali intervjuje krščanskih družin, se kaj lahko ujamemo v past tega, da bi si mislili, kako je povsod drugje lepo, idilično in kako oni vse “delajo prav”, le v naši družini ni nič kaj idealno.

HANDS, ROSARY, CHILD
osobystist | Shutterstock

Vem, da obstajajo družine, tudi z majhnimi otroki, ki vsak večer zmolijo cel rožni venec. Kaj lahko bi se zato počutila slabo, če bi razmišljala, kako “vsi” razen nas (v resnici nikoli niso “vsi”, tako se nam samo zdi) vsak večer pridno, tiho in zbrano molijo, le naša družina je med molitvijo “razštelana”, pa še to ob eni sami desetki.

Mi namreč med molitvijo pogosto nismo tiho in zbrani; naša najmlajša še pri miru ni, temveč se med večerno molitvijo premetava po kavču. Starejša otroka se včasih – prav tako med molitvijo – sporečeta, če kdo kaj izreče narobe, z napačnim tonom ali pač zaradi katerega drugega izmed 73 možnih razlogov, zaradi katerih se sporečejo enajst- in osemletniki. Mož je zelo za molitev, a imam včasih vseeno občutek, da je odsoten.

Nepopolni v naši desetki, to smo mi

In jaz? Pogosto sem ob uri za večerno molitev že utrujena in rahlo naveličana, saj molitev pride kot zadnja stvar, preden gredo otroci v postelje. Priznam, da včasih sama pri sebi globoko zavzdihnem od olajšanja ob misli, da bodo odšli kmalu spat.

Moja molitev, ko smo zvečer vsi zbrani, je tako prošnja Bogu, naj mi odpusti mojo nepotrpežljivost, hitro jezo in to, da ne znam vedno služiti družini z dobro voljo, ampak nemalokrat tudi z namrščenim obrazom. Poleg tega ga prosim, naj nas blagoslovi in naj nas še naprej povezuje med seboj. Naj nas ohrani pri trdnem zdravju in naj blagoslovi tudi vse naše bližnje.

Vse to je naša molitev. Daleč od tega torej, da bi bila idealna ali pocukrana. Ampak v tej molitvi smo iskreni. Pred Boga v naši desetki z vsem, kar smo, in z vsem, kar nismo, zares položimo sami sebe v vsej naši nepopolnosti in “razštelanosti”. V dveh krogih po pet zdravamarij se zvrstimo vsi člani družine, ki skupaj tvorimo našo nepopolno-popolno celoto. Verjamem, da se Marija z ljubečim, dobrohotnim nasmeškom ozira na naše uborne desetke in na nas trosi svoje milosti, ki jih zelo potrebujemo.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.