Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Odnos je preveč resna stvar, da bi se pretvarjali!”

DRUŽINA KALIGARIČ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Pogovor z zakoncema, ki sta se spoznala prek portala katStik

Špela Kaligarič je 30-letna poslovna sekretarka, rojena Ljubljančanka. Njen mož Andrej, ki dela kot komercialist, pa je devet let starejši Izolan. Njuni poti sta se najprej prekrižali na spletu: spoznala sta se na portalu katStik. Decembra sta se poročila. Zdaj živita v Ljubljani. Skupaj vzgajata triletnega Kristjana, ki se je Špeli rodil v prejšnji zvezi, v kratkem pa pričakujeta še enega otroka. Čeprav pravita, da se ne izpostavljata rada, sta v upanju, da bo intervju koga opogumil, sprejela povabilo za intervju za Našo družino.

Kako deluje katStik

KatStik je namenjen polnoletnim katoličanom, ki sprejemajo nauk Cerkve na področju zakona in družine ter si želijo spoznati človeka, s katerim bi se poročili in v zakonu vztrajali do konca življenja. Član lahko bere profile, brska prek nastavljenih kriterijev, po želji kontaktira druge člane, sodeluje na tematskih forumih, je obveščen o dogodkih in srečanjih.


Članarina (letno 30 evrov) pokriva stroške delovanja sistema. Prav tako obvezna članarina zagotavlja tudi zaščito pred uporabniki, ki iščejo zgolj površne flirte.

Sta bila, preden sta se spoznala, dolgo časa samska? Kako sta doživljala tisto obdobje?
Andrej: Jaz sem bil dolgo samski. Zame je bilo to obdobje kar naporno. Čas sem zapolnjeval z različnimi aktivnostmi: ukvarjal sem se z motorji, gorništvom, strelstvom. Kar dolgo časa sem čakal, preden sem se v nekem trenutku odločil malo resneje iskati dekle.

Špela: Jaz pa sem bila takrat samska malo več kot eno leto. V tem času sem skušala čim več delati na sebi. Krepila sem osebno vero. Želela sem “zrasti”, da bi bila nato čim bolj pripravljena, če bi še kdaj kdo prišel v moje življenje.

ZAKONCA KALIGARIČ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Sta se kdaj spraševala, ali bosta večno ostala samska?
Andrej: Ja, gotovo. Samskost me je na trenutke precej obremenjevala. To sem skušal zakriti s številnimi aktivnostmi, a je prej ali slej spet butnilo ven. Težko je, če čutiš poklicanost v zakon, a ostajaš samski.
Špela: Meni je bilo tudi težko. Spraševala sem se, ali bo kdaj prišel tisti “ta pravi” ali ne. Vedela sem, da si želim biti žena in mama.
Zakaj sta se odločila, da se prijavita na katStik?
Špela: Potrebovala sem kar precej časa, da sem se prijavila. Nekaj časa sem iskala izgovore. K prijavi me je v tistem času zelo spodbujala prijateljica Klara.

Andrej: Moja pot je bila malo bolj ovinkasta. V katoliško občestvo sem bil vključen bolj zaradi tradicije. Zahvaljujoč eni od starih mam sem prišel do birme, a sem potem bolj ali manj Cerkev zapustil. Kakšnih 20 let me ni bilo zraven, potem pa sem začel pomagati v župniji in tako delal na sebi. Čez čas sem se odločil, da je pravi trenutek, da poskusim poiskati ženo, s katero bi se ujemala tudi v vrednotah.

Vrnitev k veri je bila torej povod za prijavo na katStik?
Andrej: Bolj bi rekel, da je bila odločitev, da si poiščem ženo, povod za iskanje različnih možnosti. Ena je bila katStik, druga pa bolj znani portal Ona-on. Tam sem si ustvaril profil, a nisem bil preveč aktiven, ker sem takoj dobil občutek, da je tam veliko neresnosti.

Sta ob prijavi resno računala, da bosta na tem portalu našla ljubezen svojega življenja?
Špela: Ja, jaz sem imela dober občutek.

Andrej: Moja stara mama je večkrat rekla: “L’uomo propone, Dio dispone” oz. po slovensko: Človek obrača, Bog obrne. Jaz sem takrat razmišljal: če bo, bo, če ne, pa pač ne.

Nam zaupata, s koliko uporabniki katStika sta vzpostavila stik, preden sta se našla?
Špela: Mislim, da sem bila v stiku še s tremi – da smo malo več klepetali. Pri njih nisem začutila tiste “kemije”, nismo se ujeli v pomembnih željah, nekaterih vrednotah … Sem pa na splošno imela dober vtis. Slabih izkušenj torej nimam. Ko sem se prijavila, sem Bogu rekla, da če je tam kdo, ki mi je namenjen, naj me pač “klikne”. Kasneje pa sem si rekla, da to mogoče ni najboljše razmišljanje. In tako sem jaz kliknila Andreja …

Andrej: Tako je, ona je mene kliknila. Jaz sem namreč iskal starejše. Pisal sem kakim petim, šestim, samo ena je bila mlajša od mene. Razmišljal sem, da so starejše ženske bolj realne, imajo več življenjskih izkušenj. Drugače sem precej direkten. Odločil sem se, da ne bom osvajal tako, da bi se zavedno ali nezavedno prikazoval v boljši luči. Trudil sem se, da bi bil karseda spoštljiv, a vseeno neposreden. Verjamem, da je to najboljši način, da izločiš tiste, s katerimi se ne bi mogel ujeti. Rad imam rek: Jasni dogovori, dolgo prijateljstvo. Pri kakšnih poslovnih pogajanjih sicer namerno deluješ drugače, ne izdaš vsega. Ampak ker gre tu za medosebni odnos oz. za to, da ugotoviš, ali sva za skupaj in bi najin odnos lahko trajal do konca življenja, verjamem, da kakršnokoli slepomišenje ne pride v poštev.

Špela, ste že na profilu na katStiku objavili, da imate otroka?
Špela: Seveda, to sem na na katStiku jasno izpostavila, saj sem hotela, da je to jasno, še preden kdo začne pogovor z mano. Stik sem želela vzpostaviti le z nekom, ki mu to ne bo v breme, ki bo tudi spoštoval mojega otroka in ga imel rad, saj sem vedela, da iščem moža, ki me bo za vse življenje sprejel z vsem, kar sem, in z vsem, kar pride z mano.
Andrej: Na profilu je jasno napisala, da “prihaja v paketu z otrokom”. Verjamem, da izkušnje, tudi če so morda neprijetne, naredijo svoje. Kot piše v Rim 5,3–4: “… ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje”. Iz okoliščin in iz pogovorov s Špelo sem čez čas preprosto prišel do sklepa, da je oseba, s katero želim nadaljevati življenjsko pot.
DRUŽINA KALIGARIČ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Sta bila kdaj v zadregi, ko vaju je kdo vprašal, kje sta se spoznala?
Špela: Ja, predvsem doma. Moji starši niso verni. Ko sem jim omenila, kje sva se spoznala, so debelo gledali. Nasploh se mi zdi, da se marsikomu zdi malo čudno, če za nekoga ve, da sta se spoznala na spletu. Tudi jaz sem tako razmišljala. Če katStik ne bi bil namenjen katoličanom, se ne bi prijavila. Sicer pa je večina mojih prijateljev vernih, tako da pri njih zadrege nisem imela.

Andrej: Za ljudi moje starosti niti ni tako zelo nenavadno, da se s kom spoznaš prek spleta. Družine pa tudi ni motilo. Bolj kot to so bili srečni, da sem nekoga našel. So me pa nekateri čudno pogledali, ko sem povedal, da je to katoliški portal.

Vidva sta hitro preklopila s spletnega spoznavanja na druženje v živo. Kako hitro pa se vama zdi smiselno s spletnega dopisovanja preiti na srečanja v živo?
Špela: Kakšen teden sva si dopisovala, nato pa se dobila v živo.

Andrej: Razumno se zdi, da dalj časa komuniciraš na daljavo, da se bolje spoznaš. Verjamem, da prek spleta človeka težko spoznaš. Pri dopisovanju si lahko za odgovor vzameš čas, razmisliš, kaj bi lepo zvenelo; pa še vidi se te ne. V živo je drugače. Ko npr. sediš na kavi, pa pride zraven zgrbljen starček in ga ona ošine z nestrpnim pogledom, takoj vidiš, kako dejansko deluje, tudi če je zelo sladka z besedami.

Špeli sem rekel, da želim, da me spozna takšnega, kot sem, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Na katStik nisem šel, da bi se zabaval, ampak da bi odkril sorodno dušo. Verjamem pa, da je sploh za ženske dobro, da so previdne. Midva sva se prvič dobila v Ljubljani, blizu stolnice. Torej na javnem kraju, kjer je veliko ljudi.

Menita, da je pred prijavo na spletni portal za iskanje partnerja treba izčrpati vse druge možnosti?
Špela: Doživljala sem, da je to zadnja možnost, ki jo bom uporabila. Imela sem drugačno predstavo, kje bi lahko spoznala svojega moža, npr. kakšnih katoliških dogodkih, srečanjih, koncertih duhovne glasbe, mašah. Ampak na takšne dogodke običajno ne greš, da bi iskal partnerja.
Andrej: Tako je! Medtem ko na katStiku iščeš aktivno. Poleg tega pa je za te dogodke vprašanje, kdo se jih udeležuje. Jaz tudi po tem, ko sem se vrnil k veri, na take dogodke nisem hodil, tako da se tam s Špelo ne bi mogla srečati.

Špela: O katStiku sem razmišljala že dalj časa, a sem si vedno govorila, da to (še) ni zame. Nato pa sem si rekla: “Pa dajmo še to poskusiti.” Začutiti moraš, da je čas za to; v odločitvi, da boš v tej smeri naredil korak, moraš dozoreti.

Andrej: Jaz pa ne bi rekel, da je bil to zadnji, pač pa prvi korak. Čeprav ima katStik kup omejitev, je z mojega vidika to odlično orodje. Če namreč iščeš nekoga na klasičen način, imaš sicer res takoj možnost neposrednega stika, a smo mogoče katoličani malo manj odprti in je manj takih, ki gredo v bar, kjer vidijo pet lepih deklet in se začnejo z njimi pogovarjati. Tako da pride prav, če najprej prebereš stopnjo ujemanja.

Celoten intervju je bil objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.