Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kako je Dorothy Day premagala osamljenost

DOROTHY DAY
Deli

Tudi osamljenost se da premagati

Dorothy Day je slovela po svoji pomoči revnim ter angažiranosti za mir in nenasilje. Njeno življenje in ideje so navdihnili mnoge. Najbolj znana pa je bila po svojem osebnem iskanju vere sredi boja z osamljenostjo. Njena avtobiografija nosi naslov Dolga osamljenost, avtorica pa v njej opisuje svojo življenjsko pot od mladosti do zrelejših let, ko je skušala najti rešitev za svojo globoko osamljenost.

Predvsem ženske so žrtve dolge osamljenosti

Iz svojega otroštva se spominja, kako je večkrat pohajkovala po soseski in uživala, dokler ni nenadoma spoznala, kako osamljena je v resnici, kako širok je svet in kako na njem vladajo zlobne sile. Ko je odšla študirat, se je ponoči v solzah zbujala zaradi domotožja in osamljenosti. Ločitev od družine jo je tako zaznamovala, da je pogosto razmišljala o svojih najstniških letih, ko je v rokah pestovala mlajšega brata. Občutek popolne osamljenosti je ni zapustil niti takrat, ko je rodila prvega otroka. V svojem delu piše tudi o tem, kako so ženske nasploh žrtve dolge osamljenosti.

Vprašanje se v današnjih časih postavlja pogosteje kot kadarkoli, saj skoraj tretjina Američanov trdi, da so se že počutili osamljene. Kaj nas o premagovanju osamljenosti uči Dorothy Day?

Berite knjige

Dorothy ni bila le pravi knjižni molj, navdušena je bila tudi nad glasbo in poezijo. Prav v umetnosti je našla človeški stik. “Ko sem v določeni pesmi ali zgodbi našla lepoto sveta, sem od sreče kar zajokala. Prav tako, kot so psalmi izražali moje navdušenje in žalost, sem pisanje jemala kot način izražanja. Človek preprosto mora sporočiti svoje ideje. Vedno sem verjela v enotnost človeštva in sleherno srce hrepeni po složnosti.”

Avtorica priznava, da je drugim vedno predlagala, katere knjige naj berejo. Pa ne za to, ker jih rada analizira, temveč “ker želim živeti po njih”. Povedano drugače, pisatelji in njihovi liki so njeni prijatelji. “Svet bi bil še veliko samotnejši brez gospoda Dickensa in Tolstoja …”

Živi krepostno

Dorothy Day je odgovore na najpomembnejša življenjska vprašanja iskala ne le v avtorjih in umetnikih, s katerimi se je srečevala, temveč tudi v vse globlji veri. Spoznala je, da njena osamljenost izvira iz dejstva, da njeno življenje ni imelo jasnega cilja, zaradi česar se je počutila zbegano.

Vse dokler ni življenja posvetila revnim. Ko so jo vprašali, po čem želi, da se je ljudje spominjajo, je pokazala na jedilne mize in rekla: “Upam, da ne bodo pozabili, kako sem jim skušala skuhati dobro kavo in okusno juho!” Njen moralni čut jo je gnal, da je pomagala zatiranim in neuslišanim. Moralno videnje je vir moči, ki nas navdaja s smislom in pripadnostjo.

Duhovna introspekcija

Avtorica priznava, da ni vedno čutila bogastva in svetosti življenja. “Ne vem, kako jim to uspe brez vere,” je dodala. Pravi, da je prvo polovico njenega življenja zaznamovalo pomanjkanje duhovnosti, zato se prvih 25 let spominja kot napornih in negotovih. Sčasoma je našla vero, ki ji je poleg obiskov maše in aktivne pomoči revnim spremenila tudi način življenja. Delala ji je družbo, ko je bila sama. Namenoma je izbirala samoto, da bi lahko potihoma meditirala in brala.

S tem je dokazala, da dan, ki je poln obveznosti, še ne odpravi osamljenosti, ter da odgovor, kako se soočiti z osamljenostjo, ni tako preprost, kot je morda spoznati nove ljudi in tkati prijateljstva. Namesto tega si je Dorothy vzela čas za introspekcijo in tišino.

Darilo samemu sebi

Avtorica sklene: “Vsi poznamo dolgo osamljenost, spoznali pa smo tudi, da je rešitev le ljubezen. To pa najdemo v skupnosti.” Zanimivo, da skupnosti ne pojmuje kot vse širši krog prijateljev ali enako mislečih. Zanjo je skupnost razdajanje sebe drugim. Dorothy Day je svoj čas namenjala brezdomcem, zasvojencem in ljudem, ki so v življenju zašli s poti. Takšno skupnost je zgradila in v njej našla tolažbo.

Osamljenost bomo premagali tako, da bomo manj razmišljali o svojih potrebah in bolj o drugih. To je edini ustrezen odziv na osamljenost. A čeprav ni najpreprostejši, lahko samo tisti, ki jim takšen občutek ni tuj, spoznajo, da so sposobni najti odgovor nanj.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Furlan.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.