Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Marco in Federica: navdihujoča zgodba o ljubezni, ki jo do nas izkazuje Bog

MARCO E FEDERICA
Matrimonio Cristiano, Marco e Federica
Deli

Ganljiv zapis Federice, ki je spremljala boleče trpljenje moža Marca

Federica in Marco sta mlad italijanski par, ki sta pred dvema letoma določila datum poroke: 7. oktober. Toda Marcu so vmes diagnosticirali raka na jeziku. Preizkušnja, s katero se morata oba soočati, je zelo težka. Pa vendar se nista nikoli spraševala, zakaj onadva. Namesto tega sta prosila Boga, da bi lahko živela.

Preberite še: Slavni preizkušani tenisač, ki ni spraševal Boga: “Zakaj jaz?”

Bog naju je prek razdajanja učil ljubiti

Moje ime je Federica in rada bi povedala zgodbo, ki govori o ljubezni. A ne o ljubezni, ki jo čutim do svojega moža. Ta je brez sence dvoma neizmerna. Želim govoriti o tisti globoki, nečloveški, usmiljeni in človeško nerazumljivi ljubezni, ki jo lahko da samo Bog. Z možem Marcom sva prejela milost, da sva lahko preživela veliko preizkušnjo, ki je skrivala dragoceno darilo: Bog naju je v obdobju velikega trpljenja učil ljubiti tako, da sva se razdajala.

Preberite še: Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: “Nikoli nisem razmišljal, da bi živel drugače”

RELACJA
Motortion Films | Shutterstock

Z Marcom sva se leta 2015 srečala na prostovoljnem delu v centru za brezdomce, in sicer na eni izmed rimskih postaj. Kar me je pri Marcu takoj navdušilo, je bil način, kako se je loteval stvari. Bil je preprost, miren fant, z zelo svetlim obrazom. Sčasoma sem spoznala, da je luč v njegovih očeh izraz njegove neizmerne ljubezni do Boga. Takrat nisem bila blizu Cerkvi, a sem zahvaljujoč njemu začela pot vere, skozi katero sem spoznala Božjo milost. Takoj sem ugotovila, da je najina ljubezenska zgodba posebna, drugačna od drugih zgodb, ki sem jih imela v preteklosti: najina ni bila zveza dveh, ampak treh, saj je bil v najini sredini še Jezus Kristus.

Preberite še: Ljubezen na prvi pogled: kako sta se zaljubila sveta Ludvik in Zelija Martin

Bog je za naju pripravil nekaj velikega

Skupaj sva rasla prek molitve in ​​se vsak dan zahvaljevala Gospodu za vse njegove darove, ne zavedajoč se, da je nebeški Oče za naju pripravljal še nekaj večjega.

14. februarja 2017 sva določila, da se poročiva 7. oktobra. Tistega dne sva končno našla tudi hišo, ki sva si jo tako želela. Nato se je začelo obdobje, namenjeno organizaciji poroke in opremljanju najine hiše. Bila sva polna veselja: končno so se nama uresničile sanje o skupnem življenju.

Preberite še: Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni

Vse je šlo dobro, dokler niso Marcu po nizu poglobljenih preiskav 4. julija odkrili, da ima grd karcinom jezika. Tumor se je zdel majhen, vendar so ga zdravniki raje urgentno operirali. Tako je imel 13. julija dolg poseg, ki ga je prisilil v pet dni intenzivne terapije in 15 dni hospitalizacije. Za odstranitev tumorja so morali izrezati polovico jezika in ga obnoviti s cepičem venskega tkiva, odvzetega iz roke in prepone. Koliko bolečine … A Marco se je s stisnjenimi zobmi in neizmernim nasmehom, ki ga odlikuje, soočil z vsako preizkušnjo.

Ogromno trpljenja, a brez vprašanj “zakaj”

Tistih dni se spominjam kot najdaljših in najslabših v mojem življenju. Prvič sem odkrila in izkusila Marcovo šibkost: videla sem ga, kako trpi, joka. Videla sem njegovo prej brezhibno telo, vso oteklo, polno pik, igel, povojev, cevi … To je bil Marco. Moj Marco.

Preberite še: Bolezen je vzela moža in očeta: “Živimo v njegovi ljubezni, ki edina resnično nikoli ne umre”

HOSPITAL
Sfam_photo | Shutterstock

Kar sem v tistih trenutkih čutila, je neopisljivo. Trpljenje je bilo ogromno, toda še večja sila me je držala na nogah, da se soočim z vsem. Nečloveška sila, ki mi je omogočala misliti na vse: ob zori oditi od doma, pred službo najprej v bolnišnico, se popoldne po delu vrniti na bolnišnični oddelek in včasih ostati pri njem čez noč, da bi mu pomagala. Naslednji dan pa spet vse znova. Moč, ki sem jo čutila, zagotovo ni bila moja. Gospod mi jo je dal na priprošnjo Marije, ki sem jo neprestano klicala. Prvič v življenju sem spoznala, kako učinkovita in močna je molitev v skupnosti: bilo je toliko ljudi, ki so nama bili v tistih trenutkih blizu in so trpeli skupaj z nami.

Na dan pred hospitalizacijo je kirurg dejal: “Kako se pri 34-letnem fantu, ki v življenju še nikoli ni kadil in ki v družini nima raka, znajde karcinom na jeziku? Zakaj?”

Preberite še: Sv. Rafael, mogočni zdravilec za vse, ki ta trenutek trpijo

Nikoli se nisem vprašala, zakaj. Med katehezo je naš župnik Cristian razlagal, da ljudje vztrajamo pri tem, da hočemo vse razumeti in vedno želimo jesti z drevesa spoznanja, ki nam ga je prepovedal Bog. Gospod namesto tega želi, da se hranimo iz drevesa življenja. Želi, da živimo. Želi, da gremo naprej. Tako sem živela tiste dni. V utrujenosti, jezi, trpljenju, a sem vsak vsak dan prosila Gospoda, naj mi pomaga živeti to Njegovo voljo.

Ni bilo lahko. Vsekakor si tega nisem predstavljala. Bila sem tik pred poroko in želela sem ves ta čas živeti v veselju, brezskrbno, predvsem pa z možem. Imela sem se vso pravico vprašati, zakaj. Zakaj prav zdaj? Zakaj se mi zdi, da živim stavek “v bolezni in zdravju”, še preden ga izgovorim pred oltarjem? Jaz pa sem se vedno zahvaljevala Gospodu za ta preizkušnjo, ker mi je dal do konca spoznati človeka, ki sem ga izbrala, da ga imam ob sebi vse življenje. Bog mi je omogočil, da sem se bolj zavedala, kakšen velik korak je poroka.

Preberite še: “Trpljenje ni pokora za grehe”

Najina poroka je dar iz neba

Odločila sva se, da kljub preizkušnji nadaljujeva svoje življenjske načrte. 7. oktober se je bližal in bolj kot kdajkoli sva se želela poročiti. V trenutkih največjih težav, ko se je vse podiralo, sva ponavljala, da bo najin dan dar z neba. Toliko stvari je šlo narobe: pohištvo, ki ni prispelo ali ni bilo v dobrem stanju, nesreča, ki je uničila del novoopremljene kuhinje, medeni tedni, ki sva jih morala odpovedati … in še veliko več. V tistih trenutkih sva se jezila, a globoko v srcu sva vedela, da bo vse v redu in da nama bo Gospod pomagal doseči cilj.

Marco je začel znova govoriti, se samostojno prehranjevati in dihati. Zdravniki so mu predpisali cikle kemoterapije. Tako je konec avgusta začel s šesttedensko terapijo, petkrat na teden. Izračunali smo: zadnja kemoterapija bo 5. oktobra, dva dni pred poroko. Ali bomo uspeli? Vprašala sem Marca: “Misliš, da bo šlo? Želiš nadaljevati?”

Preberite še: Privilegiji, ki jih lahko uživa samo zakonski par, in ne tisti, ki živijo na koruzi

S solzami v očeh mi je odgovoril, da si najbolj želi poroke z mano. Tako sva se soočila tudi s to oviro in ves čas prosila Gospoda za pomoč.

Začele so se terapije. Zdravniki so rekli, da se bodo prve bolečine pojavile v tretjem tednu. Po prvem tednu Marco ni več govoril in je težko jedel. Dnevi po kemoterapiji so bili najtežji, ker mu je bilo zelo slabo in je bil precej šibek. “Gospod, kako nama bo uspelo, če je zadnja kemoterapija le dva dni pred poroko?” Strah me je včasih prevzel. Marco je bil vedno slabši. Ni govoril, saj ga je preveč bolelo.

Gospod naju nikoli ni zapustil. Obdaril naju je z dragocenim darilom

Toda to je zgodba, ki govori o ljubezni: Gospod naju ni nikoli zapustil. Zelo naju ljubi in odgovoril je na molitve: Marco je lahko preskočil zadnjo kemoterapijo. Čeprav je bil še dan pred poroko zelo slaboten in ni mogel govoriti, mu je Bog pomagal, da je prišel do oltarja in izrekel svoj da. Gospod nam je daroval nepozaben dan, poln veselja, ki je razsvetlil naše obraze in vse ljudi, ki so bili tam z nama in za naju.

Pot do okrevanja je bila zelo dolga in ni potekala brez težav, a tudi če smo bili preizkušani z utrujenostjo in težo tistega obdobja, sva prepričana, da je bil ta križ darilo, ki ga je Gospod dal meni in Marcu, da lahko danes naprej podarjava svoje življenje. Takoj sem razumela, da to ne bo zastonjsko trpljenje, ampak bo prineslo toliko sadov, morda ne neposredno nama, zagotovo pa mnogim ljudem. Zahvaljujeva se Bogu, da naju je blagoslovil s tako dragocenim darilom.

MARRIAGE
Melinda Nagy - Shutterstock

Dve leti po tistem 7. oktobru, ko sva se poročila, naju je dobri Gospod napolnil še z enim nebeškim blagoslovom: sinom, rojenim 13. aprila 2019, ki sva mu dala ime Frančišek.

Polna sva veselja za sad najine ljubezni, ki se je rodil in raste v Božji milosti.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

Preberite še: Eno leto od Martinovega prvega vloga: kako bo zapil obletnico?

Preberite še: Spoznajte 22-letno Sandro Sabattini, ki bo kmalu razglašena za blaženo

Preberite še: Kako odpustiti očetu, ki vas je maltretiral?

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.