Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Sprehod in rožni venec, oboje se da lepo združiti”

MODLITWA
StockPhotosArt | Shutterstock
Deli

Molitev, ki ni obveznost, ampak privilegij

Pater Anton Nadrah je nekoč zapisal: “Moj osebni zdravnik je ugotovil, da se premalo gibljem, in mi svetoval, naj rožni venec molim med sprehodom. Čudovito! Še imamo zdravnike, ki molijo rožni venec in ga celo svetujejo svojim pacientom. Sprehod in rožni venec, oboje se da lepo združiti.”

Preberite še: Kako si z rožnim vencem lahko razložimo sveto obhajilo

Rožni venec lahko res molimo vsepovsod – na sprehodu, v avtu, v čakalnici, v kuhinji, pred Najsvetejšim in celo na cesti. “Premišljevanje rožnovenskih skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost, grešnost in nevero,” poudarja p. Nadrah. Poleg tega lahko skozi 15 rožnovenskih skrivnosti, ki povzemajo Jezusovo življenje, v Božji luči gledamo tudi na vse, kar se dogaja v svetu.

Tristo kamenčkov

Že prvi menihi so šteli molitve. Sveti Pavel Puščavnik je dal vsak dan v torbo tristo kamenčkov in ob vsaki odmoljeni molitvi enega vrgel proč. Sveta Klara je bila še bolj praktična – za štetje molitev je uporabljala vrvico z vozli. Sčasoma so vozle nadomestili z zrni, koščki lesa ali celo z dragulji, vrvico pa začeli zavezovati v venec, ki so ga imenovali “paternošter” (ker so na začetku šteli le očenaše).

Preberite še: Nepopolno, a resnično: tako pri nas molimo rožni venec

V 10. stoletju so menihi po samostanih namreč molili 150 psalmov, nepismeni bratje pa enako (ali manjše) število očenašev. Dve stoletji pozneje so verniki na podoben način začeli šteti tudi zdravamarije. “Klasični” rožni venec s tremi deli (veseli, žalostni in častitljivi) je nastal šele v 15. stoletju, ko ga je potrdil tudi papež Pij V., sveti papež Janez Pavel II. pa mu je konec preteklega stoletja dodal še četrti (svetli) del.

Rožni venec v zgodovini

Molitev rožnega venca se je izjemno razširila tudi po zmagi pri Lepantu 7. oktobra 1571. Na dan odločilne bitke (ko je bilo skoraj nepredstavljivo, da bi maloštevilno in v obrambi na hitro zbrano krščansko ladjevje takrat šibke in zaradi protestantizma in vojn razdeljene Evrope lahko premagalo vojaško izjemno močno turško mornarico) so se zbrale bratovščine rožnega venca in goreče molile to molitev. V spomin na to zmago vsako leto 7. oktobra obhajamo god rožnovenske Matere Božje.

Rožni venec je izjemen razcvet doživel v 18. stoletju, ko ga je priporočil papež Leon XIII., pa tudi poznejša velika Marijina prikazovanja v Lurdu, Fatimi, La Salette in drugod. Na visoko mesto so ga postavljali prav vsi papeži zadnjih stoletij skupaj s sedanjim.

Preberite še: Kje v očetovi molitvi so žena, otroci in šank?

RÓŻANIEC
felipequeiroz | Shutterstock

Oklepaj se drevesa

“Oklepaj se rožnega venca, tako kot se vzpenjavka oklepa drevesa,” svetuje sv. mati Terezija iz Kalkute. Sama ga je molila vedno in povsod, še posebej pred Najsvetejšim. O svojih videnjih je svetnica iz Kalkute le redko spregovorila, v knjigi Pridi, bodi moja luč pa beremo, da ji je v enem od videnj Marija izrecno naročila, naj uboge uči moliti rožni venec.

Ubogi pa so bili zanjo tudi bogati. Leta 1981 je na letalu sedla poleg 45-letnega poslovneža Jima Castla. Ko je letalo vzletelo, je iz žepa vzela rožni venec in s sosestro začela polglasno moliti. Čeprav je Jim v cerkev hodil le bolj iz navade, se jima je na svoje začudenje pridružil. Ko so končali molitev, se je mati Terezija obrnila k njemu in ga vprašala: “Mladi mož, ali pogosto molite rožni venec?” “Ne, v bistvu ne,” je odvrnil. Prijela ga je za roko in se mu nasmehnila: “Od zdaj naprej ga boste,” in položila svoj rožni venec v njegovo dlan.

Preberite še: Molitev patra Pija, ki izžene strah, tudi strah pred smrtjo

Nekateri zadremajo, drugi zehajo

O tem, kaj vse lahko daje in doseže vztrajna molitev rožnega venca, je pisal tudi pronicljivi italijanski pisatelj Alessandro Pronzato: “Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.”

Sam je rožni venec veliko molil: “Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa je rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud.”

Preberite še: Prvi rožni venec protestantskega pastorja

Rožni venec je tudi močno orožje v duhovnem boju. Za časa svojega življenja nerazumljeni, sedaj pa Božji služabnik duhovnik Dolindo Ruotolo, ki ga je sv. pater Pij imenoval “svetnik iz Neaplja”, je v svojih pridigah pogosto razlagal, da je vsaka jagoda na rožnem vencu, vsaka zdravamarija strel proti satanu in silam teme in da Cerkev prav zaradi rožnega venca doživlja velike zmage.

Pogovor z Marijo

Mnogi svetniki so – tudi na Marijino priporočilo – rožni venec molili vsak dan. Sveta Frančišek in Jacinta sta tako zmolila tudi po sedem do osem rožnih vencev dnevno. A molitev rožnega venca ni le privilegij, ampak tudi velik izziv. “Včasih mi je težko moliti rožni venec, a k sreči Marija ni vsiljiva,” o izzivu te molitve (s katerim se soočamo prav vsi) pravi misijonarka Silva Volčič.

Preberite še: 9 svetnikov, ki so radi molili rožni venec

“Kar nekaj časa sem se jezila, ker sem imela občutek, da moram redno moliti rožni venec, pa tega nisem zmogla.” Na neki točki se je zato odločila, da tega ne bo več počela na silo. “Če potrebujem pogovor z očetom, molim k Očetu. Če potrebujem bratski odnos, se obrnem na Jezusa. Če potrebujem vodstvo skozi dan ali skozi preizkušnjo, prosim Svetega Duha. Če potrebujem resno žensko debato ali moder ženski nasvet, si privoščim pogovor z Marijo.”

Zakaj je Marija od molitev izbrala prav rožni venec, se je spraševala tudi sestra Lucija iz Fatime. Morda zato, je zapisala, ker je ta molitev dostopna vsem – majhnim in velikim, modrim in nevednim. Zanjo pa potrebujemo še nekaj: preprostost. “Kdor jo je izgubil,” je zapisal p. Tomaž Špidlik, “ne more moliti rožnega venca. Toda izgubil je mnogo več, kot sam misli: preprosto srce je namreč Bogu najbližje.”

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 41. 

Preberite še: Eno leto od Martinovega prvega vloga: kako bo zapil obletnico?

Preberite še: Privilegiji, ki jih lahko uživa samo zakonski par, in ne tisti, ki živijo na koruzi

Preberite še: Učinkovita molitev v le šestih besedah

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.