Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Največja past v zakonu

MAŁŻEŃSTWO
CMDR Shane/Unsplash | CC0
Deli

V paru in zakonu nagonsko težimo k temu, da bi zakonca osrečili. Vendar ta plemenita težnja trči ob drug nagon in se z njim poteguje za prvenstvo – to je ohranitveni nagon. Kadar vsak od drugega pričakuje odgovor na lastno hrepenenje po tem, da smo ljubljeni, sprejeti, razumljeni, se lahko zgodi, da drug drugega použijemo v pričakovanju … Kako se izogniti tej največji pasti v zakonu?

“V tem je paradoks ljubezni med moškim in žensko: dve neskončnosti naletita na dve omejitvi. Dve osebi z neznansko potrebo po tem, da sta ljubljeni, naletita na dve osebi z omejeno in krhko sposobnostjo ljubiti. Le s pogledom na obzorje ljubezni, ki je večje od njiju, ju ne použije pričakovanje in se ne vdata, ampak skupaj hodita k polnosti.”

Navedek je iz pisma nemškega pesnika Rilkeja (1875–1926) francoskemu prijatelju in jasno razkriva eno največjih pasti v zakonu. Čeprav je res, da v zakonu obstaja želja, da bi sozakonca osrečili, ta plemenita težnja tekmuje z nekim drugim nagonom – z naravnim samoohranitvenim nagonom.

Sozakonec – naša grožnja?

Pri kosilu tako majhen otrok čisto naravno ne pomisli najprej na svojega brata, ampak v njem prej vidi tekmeca in skoraj grožnjo. Podobno velja tudi za zakonsko življenje. Potreba, ki je v nas, da bi nas drugi ljubil, nas razumel in nas sprejemal, je po naravi močnejša od potrebe po tem, da bi sebe darovali in drugega sprejemali.

Če dva tako žejna zaklenemo v majhno stanovanje in če vsak od drugega pričakuje, da bo potešil njegovo žejo … takrat je lahko ogenj v strehi.

Couple - Arm Wresling
© stockfour

In bodimo do konca jasni. Pri ženski je žeja, da bi bila ljubljena, sprejeta in slišana, skoraj neskončna. Moški nanjo gotovo ne more neskončno odgovarjati. Po drugi strani pa moški občuti skoraj neskončno žejo po tem, da je spoštovan, občudovan in zaželen … Tudi ženska ni sposobna popolnoma potešiti vse te žeje. Če torej ti dve žeji zaklenemo v majhno stanovanje, je lahko ogenj v strehi …

Žeja po polnosti je končno žeja po Bogu

Najdemo jo že v delih Pierra Teilharda de Chardina, velikega francoskega teologa 20. stoletja. Ta Rilkejev sodobnik je v svojem kratkem eseju o večni ženskosti (L’éternel féminin) zapisal, da se takrat, ko se moški zaljubi v žensko, v njem prebudi neka neznana sila. Gre za neke vrste pijanost, ki ga presega. Skoraj kot bi ženska moškemu predstavljala obljubo polnosti veselja.

Ženska lepota v moškem prebudi žejo po polnosti, ki je končno žeja po Bogu.

Hkrati Teilhard de Chardin pove, da ženska te obljube ni sposobna izpolniti. Nima namreč izvira, ki bi obljubi ustrezal. Ženska je bolj znamenje te obljube. To pomeni, da ženska v moškem prebudi žejo po polnosti, ki je končno žeja po Bogu. Če moški skuša svojo žejo potešiti v ženski, bo nujno razočaran. Če vso to srečo pričakuje izključno od ženske, potem lahko – tako Teilhard – postane celo nasilen zaradi prevelike frustracije.

Bog se ne poigrava

Pomembno je, da tako moški kot ženska vesta, da ženska lepota ni izvir. Je le znamenje, ki kaže na obstoj tega izvira. Ko žena prime moža za roko, da bi šla skupaj k izviru, da bi se v njem oba odžejala, če se oba, združena v zakonu, približujeta Bogu in pričakujeta, da bo njuna sreča v veliki meri odvisna prav od njega, potem bosta njuni duši umirjeni. Bog se ne poigrava z nami. Jemlje nas zelo resno!

Verjamem, da lahko nekaj podobnega najdemo v ženini želji, da bi v moškem vselej našla zavetje, varnost, stanovitnost, skratka skalo, na katero se bo vedno lahko oprla in si odpočila. Za oba je pomembno, da se zavedata, da moški ni skala, temveč je znamenje, da ta skala obstaja … Ko zidata hišo, gresta lahko mož in žena torej proti tej skali, ki je Jezusova beseda (Mt 7, 24–27).

Zakonec nam lahko pomaga, da gremo v pravi smeri, vendar on ni izvir naše sreče.

Zdi se mi, da je to vendar dobra novica! Kajti odnos z zakoncem je resnični vzajemni dar in prostor velikega veselja. Hkrati pa nujno vsebuje manjše nepopolnosti. Slednje nam nujno povzročajo določene frustracije. Ne pozabimo, da se na tej zemlji neprestano učimo in da še nismo v raju. Namesto da bi pustili, da nas te nepopolnosti razdražijo, se raje spomnimo, da mož oziroma žena ni vir našega veselja in to tudi ne bi smel biti. Je zgolj znamenje, da ta vir obstaja.

Izvir učenja ljubezni

Kdor najprej išče Jezusa, bo lahko pozneje veliko bolje ljubil druge: to je preverjena metoda, ki se dokazuje že več kot 2.000 let. Iz srca vam želim, da bi postali pričevalci te lepe in velike resnice!

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.