Te dni hodimo po pokopališčih in prižigamo svečke. Česa se pravzaprav spominjamo?
Prvi november – vsi sveti
Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, imamo že iz časa pred letom 800. Papež Gregor IV. pa je leta 827 zapovedal, naj se 1. novembra v vsej Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov.
Preberite še:
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
Zakaj je Cerkev uvedla ta praznik?
Glavni razlog za uvedbo praznika je bil ta, da je število svetnikov tako naraslo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju. Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so “utonili” v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, vendar pa je svetnikov v resnici še veliko več.
Preberite še:
Molitev patra Pija, ki izžene strah, tudi strah pred smrtjo
Katerih svetnikov se spominjamo?
Svetniki niso samo sv. Miklavž, pater Pij, Frančišek Asiški, Katarina Sienska ali drugi “slavni” svetniki. Ne, danes se spominjam vseh tistih, ki so živeli v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga. Med svetniki so gotovo tudi nekateri naši prijatelji in sorodniki.
Danes se spominjamo vseh mam, ki so se posvetile ob svojih otrocih, vseh mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni ali pisarni, vseh mladih, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov, vseh zapuščenih in bolnih, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa …
Praznik veselja
Praznik vseh svetnikov je dan upanja in veselja. To ni “dan mrtvih”, kot je zapisano na naših koledarjih. To je dan večno živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: “Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre!”
Preberite še:
“Mami, a ti veš, da je smrt samo prehod?”
Drugi november – spomin vseh vernih rajnih
Spominu vernih rajnih je posvečen že popoldan praznika vseh svetih in ves naslednji dan, 2. november. Za ta praznik poznamo več imen: verne duše, vernih duš dan, vseh vernih duš dan ali spomin vseh vernih rajnih.
Verni ljudje tako danes prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Temu kraju ali pravzaprav stanju pravimo vice. To nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov.
Kako dolgo traja očiščevanje v vicah, ne moremo vedeti. Same se duše ne morejo rešiti, lahko pa jim pomagamo mi, ki smo še na Zemlji. S svojo molitvijo jim lahko pomagamo, da prispejo v nebesa.
Preberite še:
Takole svetniki razkrivajo, kaj so vice in kako je tam
Kaj lahko storimo?
Cerkev je že od prvih časov častila spomin na svoje rajne ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem sveto mašo, da bi se potem, ko so bili očiščeni, lahko veselili v nebesih.
Izročilo Cerkve nas spodbuja, da molimo za pokojne in da zanje darujemo sveto mašo. To je najboljša duhovna pomoč, ki jo mi lahko damo za njihove duše, še posebej za tiste najbolj zapuščene.
Preberite še:
Deček je očku poslal pismo v nebesa in doživel presenečenje
Kako sta praznika povezana?
Ti dve praznovanji sta med seboj notranje povezani tako, kot sta povezana jok in veselje. Cerkev se veseli vseh tistih, ki so že v nebesih, želi pa si, da bi vsi ljudje dospeli tja.
Te dni obiskujemo pokopališča – ta beseda v izvirniku pomeni “kraj počitka” v pričakovanju dokončne obuditve. Spomin na pokojne, skrb za grobove in molitve so pričevanje našega upanja, zakoreninjenega v gotovosti, da smrt nima zadnje besede. Čaka nas večno življenje, ki ima svoje korenine in dopolnitev v Bogu.
Preberite še:
Novo življenje petih deklet po nasilju, prostituciji in zlorabi
Preberite še:
11 najlepših rimskih vodnjakov
Preberite še:
Zamolčana Slovenka, ki je odkrivala skrivnostna indijanska ljudstva
