Vprašanje bralca:
Hočeš nekaj predlagati, pa te obsodijo, da si jih napadel. Želiš se opravičiti, pa ti dajo vedeti, da tako preprosto ne bo šlo … Ali naj bom sedaj tiho, da ne bom več koga ogrožal? Ali ko se opravičujem, naj grem na kolena, da bom dovolj ponižen za njih? Zakaj nekateri ljudje v določenih okoliščinah reagirajo pretirano obrambno in včasih celo maščevalno?
Preberite še:
Jeza, ki vas lahko zaščiti pred bolečino
Odgovarjata: Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta
Če se z nekom skregate ali ga nehote prizadenete ter se potem iskreno opravičite, ponavadi znanstvo ali prijateljstvo traja naprej ali se včasih celo okrepi. Pri zgoraj omenjenih osebah pa je, kot da ste dregnili v t. i. kronično nezaceljeno rano. Kot da ste jim prebudili izjemno neprijetne, morda celo travmatične spomine, zato se jih na vsak način otepajo. Nezavedno vas lahko doživljajo kot rablja, ki jim je povzročil pretekle rane.
Če vam ne morejo odpustiti ali se pobotati z vami, najbrž pomeni, da niso mogli odpustiti nekomu iz preteklosti, ki je dejansko bil rabelj in je povzročil travmatično rano. In če vas nezavedno povežejo z nekom iz travmatične preteklosti, potem sprava, pomiritev in obnovitev odnosov ni mogoča, razen da greste v neko skrajno nedostojanstveno držo opravičevanja, s čimer bi jim povrnili kontrolo nad situacijo in s tem izstop iz boleče vloge nebogljene žrtve.
Preberite še:
Kako vedeti, kdaj je vaša jeza zdrava, in kaj storiti, ko to ni
Te osebe težko priznajo poraz ter se hitro počutijo ogrožene, zato so pogosto lahko napadalne in maščevalne. So neke vrste ujetniki nerazrešenega odnosa rabelj – žrtev. Ker so bili enkrat predvsem nemočne in nebogljene žrtve, sedaj hočejo nezavedno uravnotežiti oz. predelati tako, da ta občutja prelagajo na druge oz. kakor je nekoč nekdo imel moč in kontrolo nad njimi, sedaj želijo imeti oni moč in nadzor nad drugimi. Verjetno je razumljivo, da imajo ti ljudje več motivacije za vzpenjanje po službeni ali politični lestvici, ker jim višji položaj omogoča več moči.
Ni naključje, da se prvi korak v programu terapevtsko-duhovnega okrevanja 12 korakov (anonimni alkoholiki in druge podobne skupine) nanaša ravno na vprašanje moči in nemoči. Zdrav odnos do ne/moči je pogoj za dobre odnose ter samo stabilni, notranje trdni in pristni ljudje si kdaj pa kdaj upajo priznati nemoč.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Naj nam ne bo nerodno moliti na pokopališču
Preberite še:
Voščila za bližnje na Facebooku – modno ali priročno?
Preberite še:
Bil je v hišnem priporu, bežal pred ognjeno reko, a se je kot Lisjak vselej izvil
