Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zakaj psihoanalitiki ne verjamejo v vzdržnost

SIGMUND FREUD
Portrait de Sigmund Freud © Public Domain
Deli

Želite Freudovo razlago? Prisluhnite raje svetnikom!

Mnogi psihoanalitiki ne verjamejo v vzdržnost. Pri tem se sklicujejo na njihovega utemeljitelja Sigmunda Freuda, za katerega je vzdržnost tako v zakonski zvezi kot celibatu nič drugega kot le oklep, ki ga je človeku nadel krščanski nauk.

Preberite še: Vzemite svoje misli v svoje roke! Kako? Psihoterapevt odgovarja

Freud v svojih zapisih govori o človeku kot živali z napako, ki sledi samo enemu nagonu: ljubezni. Človek naj bi si želel spolnosti in užitka v njej. Toda Freud meni, da človeka zatira okvir, ki mu ne omogoča, da bi uresničil svoje želje.

A okvir naj bi bil le površinski, umetna skorja, s katero želijo le prikriti pravo človeško nrav. In prav na tem razmišljanju temelji doktrina, ki jo prenaša svojim učencem: če bi človeka zaprli skupaj z drugimi spolnimi prestopniki in pokvarjenci, bi se kaj hitro prepustili svojim nagonom, pa čeprav bi po poklicu bili duhovniki, odvetniki, zdravniki, sodniki ipd.

Preberite še: “Psiholog” sveti Ignacij Lojolski svetuje, kako ravnati s čustvi

Viktor Frankl pravi drugače

Vendar pa je v zadnjih desetletjih Freudovo tezo močno zamajal Viktor Frankl, eden njegovih najbolj prepoznavnih učencev, ki je tri leta v avstrijskem koncentracijskem taborišču na lastni koži občutil grozote nacističnega režima.

Ko je doživel to neopisljivo tragedijo, polno ustrahovanja, je spoznal tudi to, kar je njegov učitelj Freud opisoval: lakoto, mučenje, obup in bolezen. A Frankl je kljub Freudovi frustraciji spoznal, da ko so se v tistem kontekstu morali oprijeti nečesa, je v njih zagorel plamen upanja, ki jim je dal zagona in zdravja. Kdor pa v svojem življenju ni več videl smisla, se je zlahka predal smrti.

Preberite še: Šolska psihologinja, ki na izviren način blaži vedenjske izbruhe učencev

Iz njegove izkušnje se je rodila uspešnica Kljub vsemu reči življenju da: psiholog v koncentracijskem taborišču, v kateri avtor opisuje, kako človek išče smisel življenja.

Toda v katoliški teologiji so Viktorja Frankla nekateri že prehiteli. Sveta Terezija Avilska v svoji knjigi Notranji grad doživi podobno iskanje človeške duše, ki jo primerja z gradom, saj če se želimo zares spoznati, moramo vstopiti in spoznati svoje najintimnejše sobane. Ključ do njih pa je molitev.

Preberite še: Sv. Edith Stein ženske svari, naj se varujejo teh dveh teženj

Edith Stein in Terezija Avilska

Filozofinja Edith Stein, znana tudi kot Sveta Terezija Benedikta od Križa, je v 20. stoletju začela iskati odgovore na vprašanja iz pisem Terezije Avilske, da bi spoznala, ali lahko psihologi res dostopajo do svoje duše. Ali je mogoče, da je Sveta Terezija ponujala izrazito poduhovljen pogled na tako široko temo?

Enako je o psihologih dvomila tudi Edith Stein. Po dolgem razmišljanju pa se je končno vdala in priznala, da lahko v dušo vstopamo le z molitvijo. Sveta Terezija Avilska trdi, da je človeška duša kot Gospodov rajski vrt. Bog prebiva v nas, po drugi strani pa je greh iztrgal naš bit, nas izgnal iz notranjega gradu, ki ponazarja našo dušo.

Preberite še: Sestra Miriam: dominikanka, ki je pomagala odkriti DNK

Zato pa sveta Terezija pravi, da nas večina živi blizu, a vseeno zunaj gradu, zunaj duše. Molitev odraža naš ljubezenski odnos do Boga, ko odvržemo vse maske. Posvetiti se moramo molitvi, če želimo vstopiti v grad.

Iti dlje …

Freudova teorija je obstala v jarku našega gradu, prišla je namreč le do površja človekovega obstoja. Mi pa moramo iti dlje. Sveta Terezija vztraja, da moramo priznati tudi svoje pomanjkljivosti, če želimo doseči dušo. Svetnica uporablja prispodobo živali in uši, ki nas lahko pogrizejo in zastrejo pogled, ko vstopimo v prvo sobo. Zato pa po nekaj poskusih popolne spreobrnitve številni katoličani na pol poti obupajo in popustijo teoriji Sigmunda Freuda.

Preberite še: Zakaj bi se vzdržali spolnosti pred poroko?

Biti moramo radodarnejši. Narediti moramo naslednji korak in vstopiti v drugo sobano. V tem našem ljubezenskem odnosu z Gospodom bomo našli svojo dušo in čistost. Vzdržnost je dar. Zato ne smemo posnemati Lotove žene, ki se je ozrla in postala solnat steber. Ne ozirajmo se. Glejmo proti Kristusu. Ljubimo Boga in našli bomo moč, da se vzdržimo.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Furlan.

Preberite še: Marko Juhant: Ob pravilni vzgoji prej otrok zabava svoje starše kot obratno

Preberite še: “Splav ženski pravi: bolje je uničiti otroka kot imeti tebe za mamo”

Preberite še: Obhajilo – avtocesta v nebesa

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.