Verjetno cestninar ni postal cestninar samo zaradi zaslužka. Ne, mislim, da je nekdo postal cestninar predvsem zaradi moči, ki jo je ta služba prinašala. Ko je ljudem pobiral denar, se je počutil močen. Imel je oblast nad njimi. Lahko jih je izkoriščal. Z njimi je lahko počel, kar je hotel, bili so odvisni od njega, od njegove dobre volje in usmiljenja.
Preberite še:
“Ko si najmanj razpoložen, lahko Bog marsikaj naredi”
In taka moč človeka upijani, mar ne? Tako zelo, da postane zverinski. Toda kaj ga je naenkrat streznilo? Kak neljub dogodek? Morda je nekoč k njemu prišel kdo, ki je imel komaj kaj za pod zob, on pa ni popustil in ga je obral do golega. Morda je prav temu človeku zato umrl otrok. Je takrat cestninar prišel v tempelj in začel moliti?
Ko se nekaj zalomi …
Kot otroci sanjamo o popolnem življenju. O popolnem “sebi”. Tako si ga tudi predstavljamo in zastavimo. Želimo si ga živeti. Potem pa … se nekaj zalomi. Vsakomur od nas se nekaj zalomi.
Resnično težek je trenutek življenja, ko odkrijemo, da v nas živi neka zver. Da smo naredili stvari, ki jih nikdar ne bi naredili, če bi življenje živeli z učbenikom. Toda življenje prinese marsikaj, kar se skrije globoko v nas in česar se sami niti ne zavedamo: skrito jezo, razočaranja, pogrešanje tega, kar smo v svojem življenju potrebovali, pa nismo dobili.
Preberite še:
Razum in skrivnost – kdaj nastopi vera?
Velika večina od nas hodi skozi življenje kakor tih beraček, ki ni nikdar dovolj sit ljubezni, nežnosti in pozornosti. In ko ta ubogi sestradani človek v nas zavoha nekaj, kar mu tako zelo manjka, pa tudi če ni ravno to, kar je potreboval, ampak le nekaj tako strašno podobnega, nekaj, kar bi napolnilo tisto veliko luknjo v njem, nekaj, kar bi pogasilo njegovo strašno žejo, potem plane na to kot žival. In kolje in žre in ropa. In postane kakor zver.
Zanikanje ovira spreobrnjenje
Bodimo pošteni, večina od nas se te svoje zveri ustraši in jo skrije nekam globoko v svoj gozd, da je nihče ne bi odkril. To je težava tudi našega farizeja (Lk 18,11–12). Ker smo se navzeli splošnega mnenja, da človek postaneš tako, da v sebi nimaš nič temnega, nič grešnega.
Preberite še:
Zakaj sploh molimo, če pa nas Bog ne usliši?
In ker nobeden od nas ni tak, čist in brezmadežen, ker je to nemogoče biti, se pač delamo, kakor da zveri v nas preprosto sploh ni. Toda zanikanje lastne resničnosti je idealen način, da ta najhitreje rase ter žre in kolje, ne da bi se tega zavedali.
Tudi sam sem mislil, da človek postaneš v neki popolnosti morale in etike, ko si sposoben odločnosti, stanovitnosti, zvestobe v besedah in dejanjih. Mogoče tudi tako. A najhitreje postaneš človek, ko si sposoben kesanja. Ne takrat, ko v sebi nimaš zveri, ne takrat, ko v sebi nimaš zla, temveč ko si sposoben te zveri v sebi videti, se jih zavedati in jih obsoditi. Reči drugemu: “Oprosti.” Tako, pravi Jezus, šele kot ljudje lahko prav molimo: v iskrenosti in resničnosti svojega stanja.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 43.
Preberite še:
Naj nam ne bo nerodno moliti na pokopališču
Preberite še:
Voščila za bližnje na Facebooku – modno ali priročno?
Preberite še:
Bil je v hišnem priporu, bežal pred ognjeno reko, a se je kot Lisjak vselej izvil
