Bratje frančiškani so stene ovesili z lobanjami in kostmi, da bi obiskovalce spomnili na neizbežnost smrti
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Mnoge srednjeveške cerkve hranijo srhljive zbirke kosti, ki jih poznamo tudi kot osuarije ali kostnice (beseda ossum v latinščini pomeni kost). Toda verjetno se nobena ne more meriti s strašljivim okrasjem Capele dos Ossos, v prevodu Kapele kosti, malega svetišča v portugalskem mestu Evora, ki je okrašena s 5.000 kostmi.
Kapelica je del večje Kraljeve cerkve sv. Frančiška, zgrajena pa je bila v 16. stoletju, potem ko je na krajevnih pokopališčih začelo zmanjkovati prostora za pokop posmrtnih ostankov vseh pokojnih.
Namesto da bi preprosto našli novo pokopališče za pokojne vernike, so se bratje frančiškani, ki so skrbeli za Kraljevo cerkev sv. Frančiška, odločili, da bodo postavili srhljivo svetišče, ki naj bi obiskovalce spominjalo na neizbežnost smrti, nekakšen memento mori. Obiskovalci, ki vstopijo v kapelo, so dobesedno obkroženi s kostmi: vrste lobanj krasijo njene zidove, stebri pa so ovešeni z mešanico kosti rok in nog.
Kosti so tudi v središču stavka, vklesanega na vrhu marmornega vhoda v kapelo: “Nós ossos que aqui estamos, pelos vossos esperamos,” ali: “Me kosti smo tukaj in čakamo vaše kosti.”
Da bi razumeli namen bratov frančiškanov, je dobro, da si pobliže ogledamo zgodovino mesta Evora. V 16. stoletju je mesto doživljalo obdobje cvetoče rasti, zahvaljujoč vzpostavitvi trgovskih poti s portugalskimi kolonijami v Južni Ameriki. Mnoge meščane je nenadoma dosti bolj zanimalo bogastvo kakor vera.
Zato so se bratje frančiškani odločili, da bodo ustvarili prostor, ki bo ljudi spodbujal k premišljevanju o neizbežnosti smrti in njenem vplivu na vedenje katoličanov v zemeljskem življenju. Ta namen je strnjen v pesmi p. Antonia da Ascence, ki še vedno visi na enem od stebrov:
Kam tako hitiš, popotnik? Postoj … ne hodi naprej; nič drugega naj te ne skrbi kakor tole: v to usmeri svoj pogled.
Spomni se, koliko se jih je že poslovilo s tega sveta, premišljuj o svojem koncu, ki bo prav tak; smiselno je razmišljati o tem; ko bi le vsi delali enako.
Premišljuj, ti, ki si tako podvržen vplivu usode. Med vsemi skrbmi na svetu tako malo premišljuješ o smrti;
Če naključno uzreš ta prostor, postoj … zaradi svojega potovanja. Večkrat se boš ustavil, daljše bo tvoje potovanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
