Vsi smo že kdaj doživeli naslednje: pozabimo na rojstni dan ljubljene osebe, slabo govorimo o sodelavcu, mrmramo ali namerno iščemo načine, kako škodovati nekomu, ki nas je ranil. A po vsem tem se počutimo grozno.
Jezusov nauk
Nenehno govorimo o pomembnosti odpuščanja drugi osebi. Kaj pa mi? Morda se zdi egoistično, toda eden izmed najpomembnejših Jezusovih naukov pravi: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.”
Preberite še:
Imate težavne odnose s starši? Tu so trije namigi, ki bodo pomagali
Ne pravi, da so najprej drugi in šele potem mi, ampak govori o enakih pogojih za vse. Zakaj se torej tako trudimo, da bi se naučili odpuščati tistim, ki nas užalijo, nimamo pa enakih meril zase? Zakaj ne bi tudi pri sebi uporabili standardov prijaznosti in sočutja?
Seveda je normalno, da se počutimo slabo, ko smo koga užalili ali pa smo storili napako, toda v kolikšni meri bi morali kaznovati sebe? Včasih se zgodi, da gremo k spovedi, duhovnik posluša in nam da odvezo, toda naslednji dan se znova zbudimo z mislijo: “Kako sem lahko to storil?”
Odpuščanje samemu sebi
Odpuščanje ni povezano le z dejanji, ki jih naredimo drugim osebam, temveč tudi s samim seboj: previsoka samokritičnost, samouničevalne navade (preveč alkohola, slaba prehrana, kajenje ipd.) in občutek, da si ne zaslužimo “toliko dobrih stvari” …
Preberite še:
Kako odpustiti očetu, ki vas je maltretiral?
Nekateri terapevti krivdo ločijo od sramu. Za nekatere je krivda posledica dejanja, medtem ko je sramota nekaj, kar je v nas, v tem, kar smo ali kar smo postali. Vendar pa obstajajo tudi drugi, ki med krivdo in sramom ne ločijo, ter preprosto trdijo, da samoodpuščanje ni le priporočljivo, ampak je potrebno za dobro duševno zdravje.
Kako ga doseči?
Samorazumevanje
Poiščite razlog, zakaj ste tako ravnali ali se slabo počutite. Ne gre za izgovor, temveč za to, da boste razumeli vzrok in posledično znali preprečiti, da bi enako ravnali v naslednji podobni situaciji. To lahko pomeni prepoznavanje situacij, zaradi katerih se počutite neprijetno ali nanje slabo reagirate.
Občutek sramu ali krivde nam da razumeti, katera dejanja nasprotujejo našim vrednotam. Včasih delamo škodo nezavedno, drugič namerno. V obeh primerih nas bo prepoznavanje napak naredilo bolj sočutne do sebe in do drugih. Vzpostavljanje teh povezav nam pomaga rasti v razumevanju.
Preberite še:
Sveti Duh, pomagaj mi odpustiti
Povejte na glas
Dobro je na glas povedati ali napisati, kar boli, vendar ob vsem tem tudi vedeti, da vas to nujno ne definira. Seveda sprejmite odgovornost za svoja dejanja in tudi misli. Vendar ne pozabite, da v kaznovalnem okolju ni mogoče zdraviti. Takrat pridemo do trenutka, ko je spoved tako zelo potrebna, še posebej, če verjamemo, da si ne zaslužimo odpuščanja. Duhovnik bo z nami in bo naš vodnik. Kot je nekoč dejala Maude Petre: “Prava izpoved je sestavljena iz tega, da dejstvo izrečemo tako, da se ob tem, ko ga izrečemo, že spremeni naša duša.”
Identificirajte svoje vrednosti
V procesu samoodpuščanja ste obkroženi z veliko negativnimi mislimi, zato je pomembno, da se spomnite na dobro, ki je v vas. Če imate pri tem težave, poiščite pomoč nekoga drugega. Včasih smo namreč tako trdi do sebe, da je naša presoja zamegljena. Tudi izjemni ljudje v zgodovini so delali slabo, vendar je njihova veličina ravno v tem, da so se hkrati tudi učili iz svojih napak.
Preberite še:
Kako odpustiti staršem?
Zaslužite si odpuščanje
Če nenehno mislite, da si ne zaslužite odpuščanja neke osebe ali samega sebe, je zelo verjetno, da si predstavljate, da bi ga morali “zaslužiti”. Seveda ne gre za nakup darila; najprej priznajte napako in se pogovorite z osebo, ki ste jo užalili. Dovolite ji, da izrazi, kako se počuti.
Nato prosite za iskreno opravičilo, saj je to znak spoštovanja in prepoznavanja svojih občutkov. Oseba morda ne bo sprejela vašega opravičila takoj ali pa sploh nikoli, vendar je že izražanje obžalovanja ključnega pomena za zdravljenje krivde in za premik naprej. Naredili ste, kar je bilo v vaših rokah. Bodite potrpežljivi, pa naj gre za tretjo osebo ali za vas.
Izdelava konkretnega načrta
Ali pomaga čutiti krivdo in sramoto ves čas, če ne storite ničesar, da bi stvari spremenili? V primeru, da s tem škodite tretji osebi, vas lahko to za vedno loči od nje. Človek, ki od vas pričakuje le opravičilo, lahko pomisli, da vas sploh ne zanimajo njegovi občutki (čeprav je ravno nasprotno). Če sram traja predolgo, vam lahko povzroči celo psihološko težavo ali socialno izolacijo.
Prav tako si lahko ustvarite majhne vsakodnevne izzive, ki vam pomagajo počasi napredovati v odpuščanju, na primer: Obljubim, da ne bom širil tračev v pisarni ali Ko se pogledam v ogledalu, bom namesto kritiziranja svojega videza povedal nekaj pozitivnega o sebi.
Preberite še:
Kako mi je končno uspelo odpustiti moževo prevaro
Ovire
Za nekatere ljudi je koncept samoodpuščanja lahko “preprost izhod” pred slabim ravnanjem ali vedenjem. Toda resnica je, da bolj ko boste kaznovali sebe, slabše se boste počutili in manjša bo verjetnost, da se boste spremenili ali pri sebi spodbujali druga pozitivna dejanja. Samo pravo samoodpuščanje, ki ga vedno spremljajo pozitivne spremembe, pomaga, da se osvobodite preteklosti ter postanete boljši človek.
Včasih se zgodi, da nekateri ljudje rušijo vaš postopek odpuščanja. Poskusite se držati stran od njih. Včasih tega ne storijo z zlim namenom, morda se celo spopadajo s situacijo, podobno vaši. Ker pa ne znajo preseči načina večnega kaznovanja, bodo ustvarili konflikt, ki ga vi skušate preseči.
Preberite še:
Zakaj je dobro odpustiti tudi samemu sebi
Pot je lahko dolga. Bližnjega je lažje ljubiti, ko vam ne škoduje. A pravi izziv je ljubiti tiste, ki vam škodijo. Enako se zgodi tudi pri nas samih. Še posebej moramo delati na ljubezni do sebe, ko bomo šli skozi slabe trenutke, kajti takrat ljubezen najbolj potrebujemo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Tega, kar zmorejo nekateri, sama nikoli ne bi zmogla
Preberite še:
Osupljivi Gaudijevi evharistični znaki na cerkvi Sagrada Familia
Preberite še:
Downov sindrom, nato pa še posvojitev: “Veva, da bova s temi otroki najsrečnejša”
