“Kot babici mi je več dovoljeno, vem pa, da ne smem preveč posegati v vzgojo svojih vnučkov”

Ženska ženski – žena, mama, babica in pisateljica Tanja Mlakar Tanja Mlakar je žena, mama dveh hčera, babica treh vnučkov in pisateljica. Zaposlena je v eni izmed slovenskih zavarovalnic. “Delo, ki ga opravljam že več kot tri desetletja, in odnosi s sodelavci me bogatijo in ponujajo dovolj velik izziv, da še vedno rada hodim v službo,” zatrjuje.

Je avtorica več knjig. Neslišno hrepenenje, Vsiljivka v družini in Klošarka z Miklošičeve so naslovi knjig, ki so najprej izhajale v tedniku Družina kot podlistek, pozneje pa doživeli tudi knjižno izdajo. Dve deli (Halo, Bog, me slišiš? in Kje raste dež) sta izšli le kot podlistek. V knjižni izdaji so izšle tudi šmarnice Srnjaček, požar in dobra dela, te je izdala Celjska Mohorjeva družba.

Preberite še:
“Od trenutkov v bolnišnici veliko bolj cenim vsakdanje malenkosti”

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Se, mnogokrat. Rada imam zgodnja jutra, zato mi ni težko vstati. Že v postelji se priporočim Bogu za blagoslovljen dan. Dnevne obveznosti so različne, a navadila sem se, da jih jemljem kot izziv in ne kot breme. Če vem, da me tisti dan obiščejo še vnučki, pa je to razlog več za idealen začetek dneva.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete … ?
Zjutraj se izogibam pogledu v ogledalo, sploh v povečevalno. 🙂 Raje stopim k oknu in pogledam na vrt.

Preberite še:
“Živim v nepredstavljivem udobju, čeprav marsičesa nimam”

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… se le urejena dobro počutim. Pri tem nimam v mislih le zunanje urejenosti, čeprav se trudim tudi za to. Pomembna mi je tudi notranja urejenost. Jutranja molitev me umiri, ko naredim še razgibalne vaje, se bolje počutim. Če se primerno prehranjujem in upoštevam svoje omejitve, je moj korak lahkotnejši in bolj samozavesten. Ko sledim svojim načelom in obljubam tudi v odnosih, sem zvesta sama sebi. In takrat tudi najbolj urejena.

4. Napisali ste že več knjig. Kje najdete navdih za pisanje? Ali pripravljate že kakšno novo knjigo?
V svojih delih pišem o preizkušnjah, s katerimi se v določenem obdobju lahko sreča vsakdo. Največji navdih mi je življenje samo. Naokoli hodim z odprtimi očmi, znam poslušati in opazovati. Če me nekaj dlje časa vznemirja, vem, da je napočil čas za novo ustvarjanje. Junaki mojih zgodb so tesno povezani z mojim življenjem, so liki vrednot, ki jih želim izpostaviti, približati bralcem.

Novo delo je že napisano. V njem razmišljam o evtanaziji in splavu. Dolgo sem iskala primerno zgodbo, prek katere bi bralca popeljala po tej zahtevni tematiki. Tako je nastala zgodba moža, ki se je nekoč odločil zapustiti družino in zaživeti v samoti, a se na starost začne odvijati drugače, kot bi si sam želel.

Preberite še:
“Bolj je moj planer zapolnjen, bolj uživam”

5. Ste mama dvema hčerkama in babica trem vnučkom. Zakaj je lepo biti mama in zakaj babica? Kako se ti dve vlogi razlikujeta?
Kot mama sem zelo uživala v svojem poslanstvu. Oboževala sem svoji dekleti, a hkrati sem vedela, da ju moram pripraviti na samostojno pot. Včasih sem morala reagirati strožje, kot sem želela; drugič sem bila preveč popustljiva.

Kot babici mi je več dovoljeno, svoje fantke razvajam in jih rada pocrkljam. Trudim se izpolniti njihove želje, hkrati pa vem, da ne smem preveč porušiti njihovega domačega reda. Rada jim pripovedujem zgodbe. Ko včasih pripovedujem o dobroti, sočutju ali drugih vrednotah, se starejša dva (tri- in petletnik) takoj najdeta in začneta še onadva pripovedovati svoje zgodbe, kjer seveda nastopata kot junaka. Najmlajši, štirimesečen, zaenkrat le posluša. Ker so vsi trije vnučki fantje, pa mora biti zraven tudi akcija: “Babi, dedi, kaj bomo delali danes?” Lopata, samokolnica, vrvi in drugo orodje so pri delu nepogrešljivi.

Preberite še:
Hči, nekaj ti moram povedati …

6. Za sabo imate naporen in stresen dan. Kako se odzovete v takšni situaciji in kako jo rešite?
Dokler je potrebna zbranost, vzdržim. Pozneje vse pade z mene, navadno se to zgodi doma. Za prvo pomoč poskrbi mož, ki mi zmasira podplate. Potem odidem v naravo, najraje na vrt ali med rože, delo z zemljo me sprošča.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Vsaka preizkušnja me je nekaj naučila; zgodnja bratova smrt me je soočila s krhkostjo telesa, minljivostjo. Tudi začetek mamine Alzheimerjeve demence me je najprej močno vznemiril, saj bolezni nismo takoj prepoznali. Pozneje nas je dolgo obdobje njenega pešanja in trpljenja kot družino močno povezalo. Vsi, tako midva z možem kot tudi hčerki in oče, smo morali stopiti skupaj, da smo za mamo primerno poskrbeli. Največji nauk tega časa je spoznanje o moči družinske povezanosti. V tistih časih se je močno poglobila tudi moja vera.

Preberite še:
Ob knjigi je jokala, kot da je ne bi sama pisala

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ko se to zgodi, se spomnim na vse preizkušnje in trpljenje, ki so doleteli mojo družino. Ali na mnoge osamljene, včasih tudi pozabljene ljudi, ki sem jih srečevala, ko sem obiskovala svojo mamo v domu. Ker slišim veliko težkih družinskih zgodb, mi tudi te hitro pridejo na misel. Navadno to zadostuje, da spremenim pogled na trenutno razpoloženje.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Redna molitev in zakramenti me hranijo. Tudi duhovne vaje in romanja, pa pogovori s prijatelji, srečanja v zakonskih skupinah …

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Pristna ženska v življenje prinaša lepoto, toplino, milino, nežnost, sočutje. Zna tudi podarjati in odpuščati, se smejati in jokati. Skratka: rada ima življenje! Vse to je sicer podarjeno tudi možem, a zdi se, da znamo ženske to bolje izraziti.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.