Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Mladenka, ki je kljub popravnim izpitom v šoli postala blažena

CHIARA BADANO
Deli

“Verjamem, da je ljubiti pomembnejše od strahu,” je ena od misli Italijanke Chiare Luce Badano, ki je s svojim življenjem lahko zgled mnogim mladim

Chiara Luce Badano se je rodila v italijanskem podeželskem mestecu Sasselo, ki je bilo pred obema vojnama znano po mogočnih kostanjih, danes pa slovi po mehkih mandljevih piškotih, imenovanih amaretti.

Oče Ruggero, voznik tovornjaka, je bil od nekdaj redkobeseden in resen, mama Maria Teresa Caviglia, ki izhaja iz družine z osmimi otroki, pa ljubezniva, prijazna in hkrati odločna. Skupaj sta obiskovala že vrtec in vse od takrat sta njuni poti tekli vzporedno, a brez pogostih srečanj, razen v cerkvi. Maria se je zaročila z drugim fantom, a je bila Ruggeru od nekdaj všeč, čeprav ji takrat ni znal pokazati svojih čustev. Nazadnje sta se le poročila.

Preberite še: Kako se spremeni odnos, ko zakonca dobita otroka?

Božji dar

Po 10 letih zakona še nista imela otrok. Maria Teresa je to sprejemala kot Božjo voljo, Ruggero pa priznava, da je, ko je hodil v bife s prijatelji in videl, da imajo otroke, čutil, da mu nekaj manjka.

Odločilni preobrat se je zgodil, ko se je Ruggero odpravil v svetišče Santuario delle Rocche (Svetišče na skalah) in prosil za milost. Mesec dni pozneje, pri njenih 37, je Maria Theresa zanosila. 29. oktobra 1971 se je rodila deklica Chiara. Poleg neizmerne sreče so se starši zavedali, da je deklica predvsem Božja hči.

Preberite še: Rojena za večnost: mala svetnica Elena

Ljubljen otrok

Chiarino otroštvo je bilo mirno in brezskrbno. Že od malega je kazala velikodušen značaj, bila je spravljiva. Tudi ko se je sporekla s starši, je nesporazum trajal le kratek čas. Kljub temu da je bila v središču pozornosti staršev in sorodnikov, ni bila razvajena. “Zavedali smo se te nevarnosti, zato smo že od začetka želeli postaviti stvari na svoje mesto: vsako priložnost smo uporabili, da bi si zapomnila, da ima v nebesih Očeta, ki je mnogo večji od naju,” pripoveduje mama. Od staršev je dobila trdno krščansko vzgojo.

Chiarina skrb za druge

Kot vsak otrok je imela Chiara veliko igrač. Mama jo je povabila, naj jih nekaj podari revnim otrokom. Deklica se je sprva upirala, ko pa se je mama oddaljila, je v svoji sobici brskala med igračami in jih ločevala. Zraven je šepetala: “To da, te ne …” Pozneje ji je Chiara razložila: “Ne morem dati polomljenih igrač otrokom, ki jih nimajo.”

Preberite še: Zastonjska pomoč?

Chiarabadano.org

Prvo srečanje z Gibanjem fokolarov

Ko je imela devet let, se je udeležila srečanja Gibanja fokolarov. Njeno dejavno udejstvovanje je sčasoma poglobilo tudi vero staršev. Odkrila je zanjo povsem nov način življenja in razmišljanja. “Chiara je bila polna življenja, malce šaljiva soigralka in zelo simpatična. Svoje veselje je prenašala na vse, bila je vedno nasmejana, z iskrenim pogledom. Njena največja odlika je bila življenjska moč,” se je spominja Lucia, prijateljica iz skupine. Globok prijateljski odnos je prek rednega dopisovanja razvila tudi z ustanoviteljico fokolarov Chiaro Lubich.

Preberite še: Štirje edinstveni vidiki krščanske ljubezni

Zanimalo jo je veliko stvari

Kot najstnica je redno obiskovala dom za ostarele, odkrivala je svet, rada je pela in poslušala glasbo, včasih je tudi zaplesala. Nikoli ni bila pri miru, privlačil jo je šport. Z očetom sta hodila na dolge pohode v hribe, igrala je tenis in plavala.

Njeni sovrstniki so jo zelo cenili, ob sebi je vedno imela prijatelje in prijateljice. Nikoli ni želela biti v središču pozornosti. Niti z besedico ni omenila tega, kar je bilo njeno življenjsko vodilo, ni se izpostavljala in ni opravljala apostolata iz navade. Ona je ljubila, znala je biti s pravimi dejanji na pravem mestu.

Ni pomembno toliko govoriti o Bogu. Dati jim ga moram.

Preberite še: 5 nasvetov za dober prijateljski pogovor

Ko je Chiara začela obiskovati klasično gimnazijo, so se Badanovi preselili, v domači kraj pa so se vračali le še ob koncih tedna. Čeprav se je povsem posvetila učenju, ji v šoli ni šlo najbolje. Vsako leto je imela popravni izpit, v četrtem letniku so njeni sošolci celo protestirali, ker ni izdelala letnika. Kljub temu je tudi v teh šolskih težavah prepoznavala obraz Jezusa, svojega ženina.

Nisem naredila izpita in zame je bila to velikanska bolečina. Nisem je mogla takoj izročiti Jezusu. Potrebovala sem veliko časa, da sem si malce opomogla in še danes, ko pomislim na to, mi gre na jok. To je zapuščeni Jezus.

Public domain

Prvi znaki bolezni

V tem obdobju je bíla Chiara duhovni boj, ali naj nadaljuje z udejstvovanjem pri fokolarih. Hkrati so se pokazali prvi znaki bolezni. Pozneje je dejala: “Bolezen je prišla ob pravem času, ker sem se ‘izgubljala’: ni šlo za velike stvari, ampak naš ideal je prehajal na drugo mesto …”

Konec poletja 1988 je Chiara med igranjem tenisa v rami začutila močno bolečino. Temu ni pripisovala velikega pomena, vendar je ostra bolečina postajala močnejša. Zdravniki so ji naredili temeljite preiskave in diagnoza je bila znana zelo hitro: kostni rak z metastazami. To novico je sprejela, ne da bi pri tem izgubila pogum.

Preberite še: Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem nikoli prej”

Začele so se številne preiskave, čakanja, izboljšanja, vnovični padci, vožnje v bolnišnico. Vse to je bila priložnost, da je znova živela sedanji trenutek. Kljub bolečinam in vročini je bila ves čas v pogonu in ni obremenjevala nikogar, ki je bil ob njej, in ni izgubila svojega nalezljivega nasmeha. Po prvem operativnem posegu je vprašala, zakaj mora prestajati takšno bolečino, a že čez nekaj trenutkov nadaljevala: “Če to hočeš ti, Jezus, to hočem tudi jaz.”

To bolezen mi je Jezus poslal ob pravem trenutku, poslal mi jo je, da bi ga znova našla.

Božič, ki je bil njen zadnji, je želela preživeti doma s svojimi bližnjimi in prijatelji. Ker se ji je stanje tako poslabšalo, so jo z rešilnim avtomobilom odpeljali nazaj v bolnišnico.

Kardinalov obisk

Bolnike v bolnišnici je obiskal kardinal Saldarini iz Torina. Opazil je poseben Chiarin obraz. Vstopil je v sobo in jo vprašal: “V očeh imaš prečudovito luč. Kako to?” Sramežljivo je odgovorila: “Trudim se ljubiti Jezusa.” Prijatelji so jo tudi v bolnišnici pogosto obiskovali: “Na začetku smo imeli občutek, da gremo k njej, da bi ji pomagali. A zelo kmalu smo spoznali, da ne moremo biti brez nje, ker nas je privlačila kakor magnet.”

Preberite še: Skrivnost, kako prenašati bolezen (in življenje) z veseljem

Facebook

Zdravljenje ni obrodilo sadov

Izkazalo se je, da je zdravljenje brez učinka, njena bolezen je napredovala in zadnji pregled ni dajal več upanja. Začeli so se zadnji in najtežji meseci. Številna pričevanja kažejo, kako je Chiara iz svoje postelje živela v skupnosti z mnogimi. Odklonila je celo morfij: “Odvzame prisebnost in jaz lahko darujem Jezusu samo bolečino. Ostalo mi je samo to. Če nisem pri zavesti, kakšen smisel ima moje življenje?”

Zadnje mesece je preživela doma v svoji sobi. Kljub negibnosti je spremljala dejavnosti gibanja, tako da je pošiljala razglednice, sporočila, darilca. Julija 1989 je začela močno krvaveti in komaj so jo rešili. Rekla je: “Ne jočite za menoj. Odhajam k Jezusu, da začnem drugačno življenje. Ne želim, da bi ljudje na mojem pogrebu jokali, želim pa, da bi z vsem srcem peli.” Predpisali so ji novo zdravljenje in vsako kapljo infuzije, ki je stekla v njeno telo, je pospremila z: “Zate.”

Preberite še: Molitev patra Pija, ki izžene strah, tudi strah pred smrtjo

V pričevanjih ji kljub neizrekljivim bolečinam pripisujejo stalen mir. Z mamo in prijatelji so pripravljali njen pogreb – poročno slavje z Jezusom – vse do najmanjših podrobnosti. Sama je izbrala belo obleko, glasbo, pesmi in darila. Odločila se je, da bo po smrti darovala svoji roženici, ki sta bili še edini ustrezni za presaditev. Zaradi nje lahko danes vidita dve dekleti.

Stanje se ji je poslabšalo, nastopile so težave z dihanjem in pojavljati so se začeli znaki dušenja. Njene zadnje besede so bile namenjene mami: “Bodi srečna, ker sem jaz srečna.” 7. oktobra 1990 ob 4. uri zjutraj se je skoraj 19-letna Chiara srečala z Jezusom.

Novica o smrti se je razširila še pred zoro. Prihajali so ljudje iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev, da bi se poslovili. Na njenem pogrebu se je zbralo več kot 2.000 ljudi. Celo neverni ljudje so želeli biti navzoči na “poročnem slavju”, kot ga je poimenovala sama Chiara.

25. septembra 2010 jo je papež Benedikt XIV. razglasil za blaženo, beatifikacije pa so se udeležili tudi njeni starši. “Ne vem, ali nama bo uspelo narediti še kaj v življenju, a morda sva eno mojstrovino le ustvarila,” sta dejala še v času njenega življenja.

 

Preberite še: Marleen, ki so ji amputirali nogo: “Nič ni narobe, če sem drugačna”

Preberite še: To so trendi poročnih oblek za leto 2020

Preberite še: Ali vaša žena želi, da vse počneta skupaj? Drznite si reči ne

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.