“Da končno postal boš vse, biti nekaj v ničemer ne išči,” lahko rečemo skupaj s sv. Janezom od Križa ob evangeljskem prizoru pri zakladnici, ki nam izriše podobe pismoukov, bogatašev, pomembnih mož v imenitnih opravah, ki si želijo “pozdravov, prvih sedežev in častnih mest”, ki želijo biti uspešni, priznani, ki si z vsemi sredstvi in močmi prizadevajo, da bi jih drugi videli.
Preberite še:
Črna ovca v družini svetnice: 7 zgledov, kako obogatiti svoje slabosti
Med notranjo svobodo in zunanjo podobo
Toda Jezusov pogled se ustavi na ubogi vdovi z dvema novčičema, ki ni iskala pozornosti in so jo verjetno vsi drugi v množici pomembnih in bogatih spregledali. A Jezus jo vidi in nanjo opozori tudi učence: njena dva novčiča sta vredna več kot vsi darovi bogatih, ki so “veliko vrgli”. Vdova velikodušno podari od svojega uboštva vse, kar ima, medtem ko druge skrbi za njihovo imetje, zunanjo podobo, položaj, ugled …
Preberite še:
Zrcalce, zrcalce na steni, povej
Na eni strani vdovina notranja svoboda, nenavezanost, razpoložljivost, na drugi kopičenje in spravljanje v shrambe, prežeča drža, hlepenje po tem, da bi nekaj bil, strah, kako me drugi vidijo, nenehna skrb zase in za svoje … In kaj imam, česar ne bi prejela? Da lahko preidem iz strahu zase v skrb za druge, se moram prepoznati kot hči Očeta; samo kolikor in kadar se kot vdova zavedam dostojanstva Božje hčere, ki mi je darovano v Kristusu in razodeto po Duhu, lahko v zaupanju v Očeta, ki me sprejema in mi vse podarja, tudi sama sprejemam in podarjam v zavedanju, da “moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo.”
“Za večje stvari sem rojen”
Sv. Stanislav Kostka, poljski plemič, katerega god bomo obhajali v tem tednu, je kljub svoji mladosti jasno prepoznal varljivost dolgih oblačil, minljivost prvih sedežev, praznino posvetnih zabav, zato je svojemu bratu, ki ga je vabil v tako življenje, jasno povedal: “Za večje stvari sem rojen.”
Preberite še:
Po nesreči se je počutil kot telefon na mizi. Zdaj jo jemlje kot poslanstvo
Svojega obraza ni želel oblikovati z maskami družbenih norm, barvami plemiških časti in diplomatskih smehljajev, kot je pričakoval njegov oče, temveč je iskal svoj resnični obraz, ki ga je odkrival v obličju Božjega sinovstva. Zgled ljubezni Sina, ki ni prešteval in preračunaval, temveč se je “daroval, da je odvzel grehe mnogih,” ga je utrdil, da se je zmogel tudi sam v zaupanju v Očeta popolno podariti Gospodu in bližnjemu – ne kakor tisti, ki morajo s svojimi močmi in napori še nekaj najti, osvojiti in pridobiti, ampak kot tisti, ki se zaveda, da je najden, osvojen in sprejet ter zato svoboden, da lahko podarja in daje – vse.
Avtorica prispevka: Bernarda Podlipnik, zaposlena v Zavodu sv. Stanislava.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, letnik 5, številka 11.
Preberite še:
Kako je Katoliška cerkev pomagala vzpostaviti poštno službo
Preberite še:
Ali vaša žena želi, da vse počneta skupaj? Drznite si reči ne
Preberite še:
“Kot babici mi je več dovoljeno, vem pa, da ne smem preveč posegati v vzgojo svojih vnučkov”
