Zgodba italijanske endokrinologinje Carmen Scurini, ki so jo objavili na portalu Ansa Salute, je polna zdravstvenih, psiholoških in življenjskih naukov, ki so dragoceni ne le za tiste, ki se bojujejo s to zahrbtno boleznijo, temveč tudi za njihove najbližje.
Preberite še:
“Če rak po meni pleše salso in fokstrot, bom jaz pa rock ‘n’ roll”. Zdaj je odšla za vedno
Najprej rak na dojki
Pri 39 letih so ji kljub rednim pregledom odkrili raka na dojki. Sprva so mislili, da gre za mastitis. Zdravili so jo s precej invazivno kemoterapijo, šla je tudi na operacijo, po posegu pa se je zdravljenje otežilo zaradi septične okužbe, zaradi katere je nekaj dni preživela na oddelku za intenzivno nego.
Po 15 letih še rak na želodcu
V naslednjem desetletju in pol se je zdelo, da je kalvarija le bled spomin, vse dokler se ji marca 2018 med potovanjem po Andaluziji niso pojavile nenadne zdravstvene težave.
Preberite še:
Rak dojk pri 27 letih: “Vsak večer me je bilo strah, ali se bom zjutraj sploh zbudila”
“Z možem sva jedla v restavraciji, ponoči pa se mi je nenavadno kolcalo. Ker nisem imela drugih simptomov, kot so pomanjkanje apetita, bolečine in razjede, so me zdravili za hiatusno kilo. Kljub vsemu se stanje ni izboljšalo in mož me je prepričal, naj opravim gastroskopijo.”
Opravili so ji tri tovrstne preglede, šele CT je pokazal na zoženje zapiralke. Prava uganka je bilo, kako je prišlo do tega, zato so jo napotili na center za onkologijo v mestu Aviano, kjer so ji opravili več pregledov, s katerimi so ji odkrili poškodbo zunanje želodčne stene. Po prvem pregledu, za katerega so mislili, da je negativen, so opravili še histološki pregled, ki je potrdil raka na želodcu.
Spet kalvarija, operacija in kemoterapija
Carmen je morala znova prestati celotno zdravljenje, ki ga je že preživela: kemoterapijo in odstranitev želodca. “Hvala Bogu so me povsod čudovito obravnavali. Onkološki bolnik potrebuje učinkovito zdravljenje, le to ga lahko pomiri.”
Preberite še:
“Zdelo se mi je, da vsi okrog mene šepetajo: ‘Zbolela je, ima raka? Bo umrla?'”
Dragocena bližina moža
Ves čas ji je ob strani stal mož, ki jo je spodbujal, podpiral in predvsem nasmejal: “Bil je najpomembnejši. Mislim, da je prestal bolečino, ki je ni mogoče opisati, saj je kot specialist medicinske genetike dobro vedel, kako kritično je moje stanje. Pa vendar mu to ni izbrisalo smeha na obrazu. Solze je točil v službi in nikoli doma.”
“Daniel, tvoja ljubezen me je rešila!”
Na Facebook strani je Carmen objavila svojo zahvalo možu. Njena iskrenost, izbira preprostih besed, izpoved ljubezni, ki ni čustvo, temveč dejanje, vsakogar ganejo. “Daniel, tvoja ljubezen me je rešila in rešuješ me vsakič, ko se zbudim z levo nogo, ko se stehtam, ko mi rečeš, da sem videti super, tudi ko ne vem, kaj za vraga naj oblečem, da ne bi bila videti tako suha, in ko se mi pred izložbo cedijo sline in mi kupiš par čevljev.”
Preberite še:
Navdušil z nastopom: “Nisem želel biti otrok, ki ima raka, ampak otrok, ki igra na violino”
Društvo Lahko živim brez želodca
Dodatno pomoč pa je Carmen predstavljalo društvo Lahko živim brez želodca, prostovoljna in neprofitna organizacija, ki je sprva zajemala zgolj srečanja nekdanjih bolnikov z rakom na želodcu, ki je za Carmen postala druga družina. Dobro se je zavedala, da njene borbe še zdaleč ni konec.
Ne morem reči, da sem premagala raka, lahko pa se pohvalim, da sem premagala stiske življenja.
“Žal še ne morem reči, da sem dokončno premagala raka, saj je preteklo še premalo časa, tumor pa je zelo agresiven. Sem pa premagala stiske in zmagala v življenju, saj sem se borila kot lev in se naučila občudovati lepote, se veseliti in izkoristiti sleherno minuto in bila srečna tudi v preprostem vsakdanu.”
“Čeprav res lahko živiš brez želodca, je življenje po njegovi odstranitvi občasno tudi žalostno. Prehrana, skupno življenje in pripravljanje pregreh za družino in prijatelje, iskanje novih receptov in odkrivanje okusov in tradicij še nepoznane dežele so le nekateri vidiki življenja, ki jih najbolj pogrešam. Moje telo je izmozgano in shujšano, šivi, s katerimi se soočam vsak dan, pa me spominjajo na bolečino, ki ne pojenja.“
Preberite še:
Dobitnica kresnika o mamini smrti in svoji bitki z rakom
“Cenim, kar mi je prej bilo samoumevno”
Ob vseh neprijetnih zapletih je Carmen doživela tudi veliko čudežev, ki so bili takšni kot energija, ki jo človek čuti kljub uram in uram hoje po tuji deželi, ko oči napolnijo razgledi in ko se srce napolni s toplino. Ko ceni to, kar mu je bilo prej samoumevno.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Furlan.
Preberite še:
Marleen, ki so ji amputirali nogo: “Nič ni narobe, če sem drugačna”
Preberite še:
To so trendi poročnih oblek za leto 2020
Preberite še:
Ali vaša žena želi, da vse počneta skupaj? Drznite si reči ne
