Bilo je čisto navadno popoldne. Sedela sem za računalnikom v naši dnevni sobi, najmlajša članica naše družine pa je stala ob kavču. Ošinem jo s pogledom, kaj vendarle počne. V tistem trenutku pa se spusti in steče proti vratom. Kar tako. Naredila je prve korake! Imela sem srečo, da sem ujela njene prve korake.
Preberite še:
Ko vas je strah, naj vas opogumi ta molitev
Seveda smo bili vsi navzoči čisto iz sebe od veselja! Prvi koraki niso kar tako! Mala pa je navdušeno vriskala in tekala od enega do drugega, ki smo jo čakali z odprtimi rokami. Njene sijoče očke kot da bi govorile: “Poglej, kaj znam! Zmorem sama!”
Navdušenje, ki ga zamenja nevarnost
A kot pri drugih stvareh v življenju se je tudi tukaj navdušenje kmalu poleglo in zamenjala sta ga strah in nevarnost. “Pazi, da ne boš padla!”, “Pazi, oster rob mize!”, “Pazi, radiator!”, “Pazi, vroča pečica!” …
Tudi v življenju je tako. Začetno navdušenje bi radi delili z vsakim, ki nam pride na pot. Vsem želimo povedati, kako smo ponosni, ker nam je to in to uspelo, objaviti moramo fotografijo na vsakem družbenem omrežju … A to navdušenje hitro mine.
Preberite še:
Kako lahko najdem pogum, da bi postal svet, ko pa sem tako šibek?
Kar pomislite. Ponos ob končanem študiju zamenja skorajda brezupno iskanje zaposlitve. Uspešno opravljen izpit za avto prinaša s seboj svobodo gibanja, a hkrati tudi stroške in popravila.
Ljubka mala bitjeca, ki prijokajo na svet, kaj kmalu začnejo jasno (in glasno!) uveljavljati svojo voljo. Dvakrat pomežiknemo in že postanejo najstniki in najstniki so – saj vemo – naporni. Metuljčki v trebuhu se kmalu “preselijo v druge kraje”, prvi zaljubljeni pogledi pa se kmalu spremenijo v nastrojene in neprijazne! In še bi lahko naštevala …
Kaj torej storiti?
Vreči puško v koruzo? Biti tiho in kuhati mulo? Ali obupati nad življenjem in mrko gledati v vsakdan? Možnosti je veliko. Včasih, priznam, mi kar ustreza, da bi izbrala katero od zgornjih možnosti. Ker je tako najlažje. Ker se nam pogovarjati ne da. Ker tako ali tako ne bomo ničesar rešili. Ali pa le navidezno pomirimo zadeve in se zavoljo ljubega miru pobotamo – do naslednjega viharja.
Preberite še:
Zakaj vztrajam v veri
Ko sem tako nekega dne brskala po telefonu, sem naletela na fotografijo izpred pol leta. Na njej je prav tisto majceno bitje, ki z velikim veseljem dela prve korake. Pri tem tako hiti, da je praktično nemogoče narediti fotografijo, ker je ves čas v gibanju. Nasmehnem se. “To je to!” pomislim.
Kako se je začelo …
Včasih se je treba zgolj ustaviti in se spomniti, kako se je začelo. Se spomniti, da je za tako malo bitje sprva cel podvig priti od kavča do vrat. Spomniti se začetnega truda in prilagajanja. Spomniti se slasti uspeha, ko končno oddaš zadnjo verzijo diplomske naloge in ko mentor (končno) nima več pripomb. Spomniti se občutka, kako je, ko se prvič usedeš v avto in ugotoviš, da vožnja ni tak bavbav, kot se ti je sprva zdelo. Spomniti se občutka, kako lepo je, ko te nekdo izbere …
Preberite še:
Moliti – in se ne naveličati
Ohraniti navdušenje
Spominjajmo se torej prvih korakov. Majhnih, velikih, tistih, ki so ujeti v fotografijo ali na video kaseto, in tistih, ki živijo samo v našem spominu. In ohraniti navdušenje! Navdušenje, da zmorem, in navdušenje nad tem, kaj vse lepega me še čaka.
Ker svet je veliko večji od dnevne sobe in v življenju nam pretijo veliko večje nevarnosti, kot so stopnice. Res je! Ampak brez prvih korakov marsikatere zgodbe ne bi bilo, kajne? Zato stopajte pogumno, vztrajno in s samozavestjo malčka, ki “kar gre”, ne da bi se pretirano oziral na nevarnosti. Saj ve, da je v Očetovem naročju vedno varen.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Zakaj nas skrbi za stvari, ki se ne bodo nikoli zgodile?
Preberite še:
5 svetnikov nam kaže, kako usklajevati poklicno in družinsko življenje
Preberite še:
Otroci morajo biti v učilnici veseli, ne popolni
