Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

Morala bi biti hvaležna, toda …

Sad Child
Shutterstock
Deli

Včasih srečam mamico, ki ji je vidno težko v obdobju, v katerem je. Potem ko potoži o svojem položaju, reče: “Saj bi morala biti hvaležna …”

Jasno mi je, kako razdvojeno se ta mamica počuti. Ve, da bi lahko bila še na veliko slabšem. Pa vendar se ob najinem dialogu v meni sproži dvom, ali bi res morale biti hvaležne: ali bi res morale v vsakem trenutku čutiti hvaležnost za vse, kar nam življenje daje, še posebej, ko nam je težko, kaj vse življenje od nas terja?

Prezrta in neslišana

Mamica, ki je pravkar rodila in je doživela težko porodno izkušnjo, se skuša izpovedati prijateljici, ki je tudi pred kratkim postala mama, pa jo ta zavrne: “Poglej, kako lepega otročička imaš. Samo, da je zdrav.” Ob tem se počuti prezrto in neslišano. Hvaležnost bi lahko čutila šele, ko bi okrevala po boleči izkušnji, si opomogla od trpljenja, ki ga je dala skozi.

Mamica, ki se je ravno dobro ustalila v domači rutini, v skrbi za povečano družinico in začela morda celo uživati na starševskem dopustu, gre težko prve dni v službo in se navaja na nov ritem. Ko se zjoka in potoži sorodnici, pa ji ta reče: “Hvaležna bodi, da sploh imaš službo in da lahko delaš manj. Ne veš, v kakšnih pogojih sem jaz delala, ko sem bila mlada!”

Hvaležnost bi lahko čutila šele, ko bi osvojila nov tempo, v teh dneh pa lahko razmišlja le o tem, ali se bo otrok dobro privadil na varstvo, koliko jo bo pogrešal in kako bo nadomestila bližino, ki sta jo vzpostavila, ko sta bila lahko ves dan skupaj.

Mamico, ki ima možnost fleksibilnega delovnega časa, vsi blagrujejo. V resnici pa je ves čas pod pritiskom, kako bi čim več naredila v kratkem času, dan pa mine, kot bi mignil. Hvaležna bi bila lahko šele v prostih trenutkih, ko bi malo zadihala. Do sebe imamo ogromna pričakovanja.

Občutiti hvaležnost

Ne le, da bi morale mame ves čas vse obvladovati, morale bi to narediti tako, da se sploh ne bi ne videlo ne čutilo, da nam je ob tem težko. Bog ne daj, da bi pokazale, da se ob kakšni stvari potimo, kaj šele da jokamo, krvavimo …

Hvaležne smo lahko za tisoč stvari in to vse zelo dobro vemo. A če si zasičen z vsem, težko občutiš hvaležnost. Da si lahko hvaležen za tisto, kar držiš v rokah, ti mora med prsti najprej spolzeti proč vsa navlaka, za to pa potrebujemo nekaj miru in časa …

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Ana Pavec
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več