Najti prave besede, da bi s svojim otrokom spregovorili o velikih vprašanjih življenja in ljubezni, ni lahko. Ali je bolje ostati pri pravljičnih prispodobah in ohranjati njihovo zadržanost ali sramežljivost? Ali je bolje uporabiti bolj surov in realističen jezik?
Inès Pélissié du Rausas, poročena mamica petih otrok, je doktorica filozofije in se zadnja leta posveča čustveni vzgoji ter podaja konkretne odgovore na ta vprašanja v svoji zadnji knjigi Otrokom spregovorimo o ljubezni (Parlons d’amour à nos enfants).
Preberite še:
Otroci in spolnost v filmih
Odgovoriti na otrokovo vprašanje “Kako nastane dojenček?” pomeni, da mu razkrijemo zelo lepo skrivnost, ki je skrivnost otrokovega življenja in izvora. S tem ga tudi uvedemo v skrivnost, ki ga presega. Vse to od starša seveda zahteva vsaj malo vnaprejšnjega premisleka o izboru besed in njegovi drži.
“Če odgovor vnaprej premislimo, se s tem izognemo zadregi in plašnosti, ki bi v otroku vzbudila nelagodje ali bi mu dala misliti, da je ta tema delikatna ali celo tabu,” poudarja Inès Pélissié du Rausas.
Preberite še:
Kaj, kdo, kako, kdaj in zakaj spolna vzgoja
Opreti se je treba na otrokovo izkušnjo
Avtorica predlaga, naj uporabljamo jezik, s katerim lahko ta dogodek primerjamo z nekim drugim, ki ga že poznajo. “Govoriti o spermijih in jajčecih je za majhnega otroka preveč abstraktno in preveč oddaljeno od njegovega sveta. Če pa za izhodišče vzamemo recimo konkretno izkušnjo, kot je opazovanje, kako v naravi iz semena vzklije in zraste roža ali pšenični klas, potem bo lažje razumel podobnost med semeni in ‘semenom življenja’, ki je, potem ko sta očka in mamica spoznala, zraslo v majhnega dojenčka, ki se bo lahko razvijal v svoji zibki, materinem trebuhu,” pojasnjuje.
Čemu se je dobro izogibati
Inès Pélissié du Rausas najprej poziva k temu, da bi iz svojega besednjaka odstranili izraz “narediti, delati otroke”, saj je ta oropan presežnosti in poezije. Uvaja idejo o mehanski spolnosti, ki je brez smisla, brez ljubezni in zavesti, da je življenje dar. “Otroci so človeška bitja in se jih ne proizvaja,” dodaja.
Preberite še:
Spolna vzgoja otrok naj se začne doma
Avtorica starše spodbuja, da povedo resnico. Ko skušajo obvarovati otrokovo nedolžnost, se zgodi, da nekateri starši pripovedujejo zgodbe o štorkljah. “Težava teh zgodb je, da so lažnive,” zagotavlja. “Ko bo otrok navzoč pri pogovorih med odmori in marsikaterimi neokusnimi vsebinami, ne bo pripravljen, da bi takšno govorjenje zavrnil ali se mu uprl.” Poleg tega obstaja veliko tveganje, da svojim staršem ne bo več zaupal.
Če je primerjava z naravo in živalmi dobra in lahka, ima svoje omejitve. Treba jo je dopolniti s pojmom ljubezni. “Svojim otrokom moramo namreč posredovati skrivnost ljubezni med osebami, zgodovino človeške spolnosti, pri čemer si z živalskim razmnoževanjem ne moremo pomagati.”
Preberite še:
Najstniki in poletna ljubezen. Ali jim res pomaga pri osebni rasti?
Nova nujnost
Priča smo eksploziji pornografije in njenemu vse večjemu izpostavljanju otrok že v rani mladosti; ob tem avtorica priporoča, da na preprost način poimenujemo človeške spolne organe. Cilj tega je, da “jih obdamo z lepoto in jim podelimo pečat plemenitosti”, da bi pokazali, da ne sodijo v pornografski besednjak, ki jih umaže.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Vas mika študij na odličnih tujih univerzah? Tu je priložnost
Preberite še:
Tekaču, ki je imel na dresu napis Jezus rešuje, je življenje rešil moški z imenom Jesus
