Znana zgodba iz hebrejske literarne tradicije nam pomaga, da bi postali boljši ljudje. Pripoveduje takole:
Nekega dne sta se srečala mladenič in starček.
“Se me spomnite?” vpraša mladenič.
Starček odgovori: “Oprosti, žal ne.”
Mladenič reče starejšemu: “Bil sem vaš učenec. Sedaj sem profesor, tako kot vi. V meni ste sprožili željo po tem, da bi postal profesor.”
Preberite še:
Otroci morajo biti v učilnici veseli, ne popolni
Stari profesor je bil presenečen, zato mu je mladenič vse skupaj razložil: “Nekega dne je v šolo prišel sošolec, ki je bil moj prijatelj, z novo uro. Bila je zares lepa in želel sem si jo imeti. Izkoristil sem njegovo nepozornost, vzel sem jo iz žepa in jo ukradel. Kmalu je moj prijatelj spoznal, da je ura izginila, in je šel k vam, učitelju, da vam razloži, kaj se je zgodilo z uro. Fant je bil žalosten in ni vedel, kako naj dobi uro nazaj.”
Stari profesor je vso svojo pozornost usmeril na mladeniča. Ta pa je pripovedoval naprej: “Takrat ste se obrnili na vse nas in rekli: ꞌTa ura je izginila. Kdor jo je ukradel, naj jo vrne.ꞌ Toda nihče se ni premaknil. Spoznal sem, kako slabo je bilo to, kar sem storil, vendar nisem hotel vrniti ure, saj bi vsi videli, da sem bil tat.”
“Kaj se je zgodilo potem?” je vprašal stari profesor.
“Zaprli ste vrata, vsem ste naročili, naj vstanemo, in rekli, da boste vsakemu pregledali žepe. Rekli ste, naj zapremo oči. Začeli ste pregledovati in ko ste položili roko v moj žep, ste našli uro.”
“Kaj je bilo potem?”
Preberite še:
“Priden” – beseda, ki sem jo vrgel iz besednjaka!
Mladenič je nadaljeval: “Nič niste rekli in ste naprej preverjali žepe drugih učencev. Ko ste končali s pregledom žepov vseh, ste rekli: “Fantje, ura se je našla. Lahko odprete oči.” Tisti dan ste mi dali odlično lekcijo. Nič niste rekli meni ali drugim učencem, da sem ukradel uro, toda v svoji notranjosti sem se naučil, da je to, kar sem storil, narobe in da tega ne smem nikoli več storiti. Moram se vam zahvaliti, da me niste javno ponižali.”
Stari profesor ga je pogledal z razumevajočimi očmi. Mladi mož je nadaljeval: “To je bil najbolj neprijeten dan v mojem življenju in hkrati dan, ko sem se naučil, kako naj se učitelj obnaša. Tam se je rodila moja želja, da postanem učitelj.” Nadaljeval je: “Se torej spomnite tega dne?”
Stari profesor je prikimal, ostal zamišljen in je rekel: “Res se spomnim tiste situacije. Te pa nisem spoznal. Sploh nisem vedel, da si ti ukradel uro, saj sem, medtem ko sem preverjal žepe, tudi jaz zaprl oči.”
Preberite še:
“Kot učiteljica takoj opazim, pri katerem otroku so starši na moji strani in pri katerem ne”
Znati ljubiti
Ta zgodba prikazuje vrednost razumevanja pri vzgoji, ki lahko služi tako staršem kot učiteljem. V mnogih okoliščinah se lahko srečamo s podobno situacijo. Ne pozabimo na zaupanje in spoštovanje pri ravnanju z otroki.
Zaupajte, da bo vest opravila svoje delo in da ni potrebno nikogar poniževati, da bi izboljšal svoje vedenje. Znanje, kako ceniti in ljubiti sočloveka, se vedno dobro obnese.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Moški in minimalizem: zakaj ga potrebujete in kako vam lahko izboljša življenje?
Preberite še:
Železna krona Langobardov: relikvija, s katero so kronali 47 svetih rimskih cesarjev
Preberite še:
“Trudim se, da bi vsak dan rekla: ‘Uau!’, da bi se vsak dan navdušila ali začudila nad nečim”
