Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

“Noben poseg zame ni rutina. Vedno gre za človeka”

OTON NAGLOST | DRUŽINA
Deli

“Apostol Pavel pravi, da je naše telo tempelj Svetega Duha. Za tempelj pa moramo skrbeti,” pravi kardiolog Marko Noč

Marko Noč je mednarodno priznan kardiolog z več kot 30 leti zdravniške prakse doma in v ZDA. Od leta 2000, ko se je dodatno specializiral za interventno kardiologijo, je opravil več kot osem tisoč interventnih posegov. Pod njegovim vodstvom je ekipa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana dosegla, da se je v zadnjih 20 letih bolnišnična umrljivost zaradi srčnega infarkta zmanjšala za trikrat, nenadnega srčnega zastoja pa dvakrat.

Pravzaprav je povod za ta pogovor pobuda slovenskih škofov, da ob svetovnem dnevu srca oziroma možganov posebej spomnijo vernike, da je zdravje Božji dar: povabili so k opoldanskemu zvonjenju in molitvi v ta namen ter k merjenju krvnega tlaka. Kot kardiolog podpirate tako pobudo?
Se lahko pošalim? Upam, da duhovniki pri pridigi vernikom ne bodo preveč dvignili pritiska. (nasmeh) Seveda, zdi se mi zelo dobra pobuda! Ni pa visok krvni tlak edini ubijalec sodobnega sveta. Ob tem bi opozarjal tudi na prenehanje kajenja, redno telesno aktivnost, zdravo prehrano in vzdrževanje normalne telesne teže, izmero krvnih maščob in sladkorja. Gre za cel “paket” dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja. Držimo se tega, kar je zapisal že apostol Pavel: “Naše telo je tempelj Svetega Duha.” Za tempelj pa moramo skrbeti.

Vi dobesedno rešujete življenja. Kdo je interventni kardiolog?
Po domače povedano je to srčni kirurg, ki “popravlja” srčne žile in v zadnjih letih tudi srčne zaklopke, ne da pri tem odpre prsni koš. Tako na daljavo, robotsko prek cevk in žic, ki jih vstavimo v žilo v dimljah ali na roki. Pogosto zdravimo bolnike, ki so neposredno ogroženi. Zaprto žilo skušamo čim prej odpreti in vstaviti žilno opornico ter tako povečati verjetnost preživetja.

Kaj se v resnici zgodi v telesu, ko rečemo, da je nekoga kap?
Kap je ljudski pojem, k temu pa spadajo vsaj tri zelo različna stanja. Eno je srčni infarkt, ko bolnika boli v prsih, ker se je s krvnim strdkom zaprla ena od koronarnih arterij.

OTON NAGLOST | DRUŽINA

Kap imenujejo ljudje tudi nenaden srčni zastoj, ko nekdo pade kot pokošen in obleži brez znakov življenja. Imamo pa še možgansko kap, ko del telesa nenadoma ohromi, ker je v tem primeru krvni strdek zamašil eno izmed možganskih žil. Vsako izmed teh treh stanj zahteva svoj način zdravljenja. Pri vseh pa je za uspešno zdravljenje ključno pravilno in pravočasno ravnanje laika, ki je ključen za nadaljnje uspešno zdravljenje v bolnišnici.

V zadnjih 20 letih smo se v Sloveniji predvsem po vaši “zaslugi” povzpeli prav na vrh evropske lestvice po številu preživelih po srčnem infarktu. Kako vam je uspelo?
Ta rezultat je plod skupnega in usklajenega dela različnih medicinskih ekip: od predbolnišničnih zdravnikov, interventnih kardiologov in kardiologov v intenzivnih enotah. Če pride bolnik z infarktom takoj do interventnega kardiologa, ta žilo lahko takoj odpre in vstavi žilno opornico. V Ljubljani smo bili verjetno med prvimi na svetu, ki smo v ta namen že leta 2000 uvedli t. i. “hitro pot” za srčni infarkt.

Številke so pokazale, da se je umrljivost za srčnim infarktom zmanjšala z dobrih 16 odstotkov na okoli pet. To “hitro pot” smo potem nadgradili še z bolniki po nenadnem zastoju srca zunaj bolnišnice, tudi v tem smo bili verjetno prvi na svetu. Bolnišnično preživetje najhujših bolnikov, ki so bili po zastoju nezavestni, je poskočilo s 24 na 49 odstotkov, kar je eden najboljših rezultatov tudi v mednarodnem merilu.

Svoje delo smo nato nadgradili v letu 2009, ko smo za odrasle bolnike uvedli zdravljenje z zunajtelesnim krvnim obtokom, s katerim lahko začasno popolnoma nadomestimo delovanje srca in pljuč. Brez tega načina zdravljenja bi bila pri takih bolnikih smrtnost 90–100-odstotna. Do danes smo na ta način obravnavali 230 bolnikov, od katerih jih je 40 odstotkov preživelo in se vrnilo v vsakdanje življenje.

Koliko interventnih kardioloških posegov ste že opravili v karieri?
(odpre datoteko v računalniku) Če posegom v Kliničnem centru od leta 2000 prištejem še posege v ZDA in tiste na kliniki Medicor v Izoli, kjer delam že 14 let, pridem do številke 8500.

Je pri toliko prakse poseg že rutina? Še lahko pride do napačne odločitve?
Noben poseg zame ni rutina. Vedno gre za človeka, vedno želim narediti najboljše. Seveda pa sem samo človek, zgodi se, da slabo ocenim stvari, da pride do komplikacij. Nisem Bog. Kdor pravi, da nima komplikacij in da je stoodstotno uspešen, ta nič ne dela ali pa laže.

In če se zgodi najhujše?
Vsak zaplet me prizadene. Zapišem si ga v računalnik, ga analiziram in pogosto predebatiram s priznanimi kardiologi iz tujine. In objektivna analiza neuspehov je zame neke vrste psihoterapija. Razprava z dobronamernimi kolegi me vedno razbremeni, vedno se kaj novega naučim, kako se napaki izogniti ali doseči boljši rezultat. Vsak neuspeh pa naplavi zavedanje, da sem samo človek.

Dobivate ob uspehih pod noge veliko polen? 
Polena letijo zaradi drugih razlogov, nemedicinskih, o katerih sem pa vesel, da midva danes ne govoriva. (nasmeh)

OTON NAGLOST | DRUŽINA

Vendar vam opozarjanje na napake v slovenskem zdravstvu jemlje čas. Zakaj to počnete, kaj vas žene?
Zame je to moralno-etična kategorija. Ko vidim, kako se davkoplačevalski denar, namenjen bolnikom, v kamionih vozi mimo nas, mi pa delamo na zastarelih aparaturah, bolniki bivajo v propadajočih bolnišnicah, medicinske sestre so premalo plačane, čakalne vrste se daljšajo …, takrat moram reagirati kot državljan. Je pa to nekaj, s čimer se mi kot zdravniku v normalnem zdravstvenem sistemu in v normalni državi ne bi bilo treba ukvarjati. To je škodljivo za moje strokovno delo, jemljejo mi fokus in dragocen čas.

Strinjava se, da je velika večina slovenskih zdravnikov dobrih, poštenih, delavnih. Kje se zaplete, da bolniki tega “najboljšega” pogosto ne dobijo?
(premislek) Tudi pridni in pošteni zdravniki v dezorganiziranem sistemu ne morejo dobro delati. In obrnjeno: tudi nekdo, ki ni tako vrhunski, bo v dobrem sistemu lahko dobro deloval. V Ameriki so sistemi dobri in storitev, ki jo bo bolnik dobil, je predvidljiva. Pri nas pa je storitev lahko vrhunska, morda take nikjer na svetu ne bi dobil, po drugi strani pa je, povedano po domače, bolnik lahko deležen storitve, ki sodi v nerazvite dežele.

Sam zunanjih priznanj ne potrebujem! Pomembno je število preživelih, ki se vrnejo v normalno življenje. Če sem jaz zadovoljen, me lahko drugi kritizirajo, pa me s tem ne prizadenejo, če pa jaz nisem zadovoljen s svojim delom, me lahko drugi še tako hvalijo, a mi s tem prav nič ne pomagajo. Pomembno je, da svoje rezultate vseskozi objavljamo v mednarodnih strokovnih revijah in se tako primerjamo z najboljšimi na svetu.

Marko Noč

Je zavedanje, da ni vse v vaši moči, pogosto?
Ves čas, saj sem veren. Zavedam se, da je moja dolžnost, da naredim vse, kar me uči medicina, in tako poskušam vplivati na izid zdravljenja. Življenje mi je sveto. Zavedam pa se tudi, da sem samo človek, ki tudi pri svojem delu in odločitvah potrebuje Božjo pomoč, in da je končna odločitev o preživetju “tam zgoraj”.

Kako pomembna je duhovna oskrba?
Na našem oddelku letno sprejmemo okrog 1.100 bolnikov, od tega jih 20 odstotkov žal umre, torej se s smrtjo srečujemo praktično vsak dan in duhovnik je pogost gost. Hvaležen sem svojcem, če k umirajočemu pokličejo duhovnika.

Vi pa ga ne pokličete?
Spoštujemo želje svojcev. Zgodilo pa se je, da sem k stari ženici – prepričan sem bil, da je bila verna, ni pa imela svojcev – sam poklical duhovnika Mira Šlibarja. Še danes čutim, da sem ravnal pravilno.

Je zdravnik poklic ali poslanstvo?
Zame je to način življenja.

 

Intervju je bil v daljši različici najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 43.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.