Vprašanje bralke:
Hči obiskuje 5. razred osnovne šole. Učiteljica je sporočila datume ocenjevanj in tega ni malo. Tudi nalog je vsak dan precej. Hči je še kar igriva in se mi zdi, da se sploh ne zaveda pomena resnega, odgovornega dela in posledic slabih ocen. Težko jo je motivirati, dnevno izgubljam živce. Koliko naj jo še potiskam in ji sitnarim? Naj stopim korak nazaj in vse skupaj pustim, da se sama nauči na lastnih napakah?
Preberite še:
“Priden” – beseda, ki sem jo vrgel iz besednjaka!
Odgovarja: Janez Sečnik, zakonski in družinski terapevt
V teh dvomih in stiski niste edini. Ko pridemo do občutkov jeze in nemoči ob številnih neuspelih poskusih in naporih, bi številni starši najraje dvignili roke. Ker res ne vemo, kaj nam sploh še ostane. Resnica je, da otroku želimo biti v oporo in pomoč, on pa ne sledi našim navodilom ali vsaj ne tako, kot mi vemo, da bi bilo zanj dobro.
Če bi se odločili, da otroka v petem razredu pustimo samega z njegovo odgovornostjo, potem bi imel tak otrok manj možnosti, da bi bil uspešen, da bi se dobro počutil v svoji koži in da bi v zvezi s šolo v prihodnje sploh imeli še kaj stika z njim. Postal bi samorastnik. Tega si res ne želimo.
Preberite še:
Namesto da kličete inštruktorja. Koristne spletne aplikacije za vašega šolarja
Dobro je, če razumemo, da njegovi možgani niso na tej stopnji zrelosti, da bi lahko predvideval posledice. Centri za posledice niso razviti. Otrok torej nima biološke podlage, da bi bil sposoben predvideti, kaj zanj pomenijo slabe ocene, kaj pomeni nerazvijanje spretnosti za njegovo prihodnost.
Kaj nam torej ostane?
Ob otroku, ki nam žre živce – nas jezi in spravlja v nemoč ter obup, imamo starši dober trening za prepoznavanje lastnih telesnih znakov, trening za soočanje z omenjenimi občutji, kako zdržati z njimi, in kako ob vsem skupaj ne le potrpeti, ampak se z otrokom na nov način povezati.
Se zdi to nemogoče?
Receptov, kako na vedenjski ravni doseči učinek, ni. Zanesljivo pa je, da ohranjanje stika z otrokom in sočutna drža do njega vedno vodi otroka in njegovo motivacijo navzgor. S kreganjem in žuganjem ni rezultatov. Polnovredno starševstvo ni privilegij le za nekatere. Zdravo navezani otroci nas bodo vse življenje potrebovali in iskali, za njih bomo vedno mami in ati. Ali ni to lepo?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Nekoč je bil gangster, zdaj ga v zaporih kličejo škof
Preberite še:
Na Filipinih bo kmalu stal najvišji Marijin kip na svetu
Preberite še:
Veseli delavci dajo od sebe 13 odstotkov več. Zakaj?
