Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zakaj moški romamo k Mariji?

VID PLANINC
VID PLANINC | OSEBNI ARHIV
Deli

Spoznanja z romanja na Brezje me spodbujajo na duhovni poti

Ura je okoli štiri zjutraj, za nami je kakih 20 kilometrov prehojene poti, mrzle kaplje dežja prav nadležno padajo na ramena, jaz pa sem tako utrujen, da med hojo skoraj zadremam. “Pa čemu je bilo treba tega, kakšen smisel sploh ima vse to? Če bi ostal doma, bi se vsaj naspal, tako se bom pa še cel teden skupaj sestavljal!”

Preberite še: “Čas, ki ga preživimo na peš romanju, je v bistvu prestiž, ki si ga človek nameni sam zase”

Tako sem v mislih in srcu dvomil o smislu romanja, ki sem ga sam organiziral – kakšna ironija! Če ne bi bilo še treh možakarjev, ki so hodili poleg mene, bi se bržkone malo ustavil in brezplodno premleval svoje pomisleke. A korak se ni upočasnil, hodili smo naprej in Jezus ni dolgo odlašal z odgovorom.

Počasi, korak za korakom, mi je razkrival: prav v tem je smisel – v vztrajanju, ko je neprijetno, v zvestobi dani besedi in v stanovitnem koraku brez obračanja nazaj. Odkrival mi je skrivnost, ki mi jo je pokazal že neštetokrat, a jo vztrajno pozabljam.

Preberite še: Zasvojenost s pornografijo: “Brutalna iskrenost je edina pot”

Zasvojenost s pornografijo

Podobno lekcijo sem izkusil, ko sem se boril z zasvojenostjo s pornografijo. Ko sem se po vsakem padcu prej ali slej pobral, sem si mnogokrat v srcu – poln zanosa in odločenosti, da je bilo tokrat res zadnjič – predstavljal, kako se bom v prihodnje herojsko uprl skušnjavam, vztrajal in se ob tem počutil kot pravi zmagovalec. Kakšna naivnost!

Če sem iskren s seboj, moram priznati, da se v trenutku odpovedi skušnjavi počutim prav bedno. Nič kaj prijetno ni telesu odtegniti tisto, kar si tako močno želi, in prav nič zmagovito se ne počutim, ko se moram spet boriti s skušnjavami poželenja.

Preberite še: Kako nam lahko v boju zoper pornografijo pomaga Jezus?

Taki trenutki so v resnici podobni prej opisanim občutkom sredi romanja: Si sredi teme, telo in čustva te vlečeta nazaj, smisla ni videti od nikoder. Rešitev je le ena: vztrajati v hoji naprej, v veri, da se bo enkrat zdanilo. In podobno kakor na romanju, tudi v boju s pornografijo pomaga podpora bratov, ker veš, da nisi sam, hkrati pa vidiš, da ni nemogoče vztrajati in tudi sredi noči hoditi naprej. Drug drugemu smo nepogrešljiv zgled in podpora.

Vse bližje cilju

In res, počasi je noč postajala vse svetlejša, dež je ponehal, omotična zaspanost je prešla, občutja nesmisla pa je zamenjala misel na cilj, ki smo mu bili vse bližje. Oblaki na obzorju so vse bolj živih barv naznanjali prihod sonca. Obstali smo in se tej vsakdanjosti čudili kot že dolgo ne. Hvaležni smo bili.

Preberite še: Na dolgi poti srečam ljudi, ki jih moram srečati

Podobno je tudi pri bojevanju s skušnjavami – šele pozneje, ko je najhujše že mimo, se ozrem nazaj in čutim hvaležnost. Ko sem v srcu dovolj ponižen, da se zavem, da sam ne zmorem nič, da si s svojo močjo ne zaslužim odrešenja, se prebujajo občutki zmagoslavja. A ne takšnega, kakršnega sem si predstavljal sprva. To zmagoslavje je v tem, da sem deležen veličastne ljubezni, moči in življenja Kristusa Kralja, zmagovalca nad smrtjo in v Njem smrt in greh nad menoj ne kraljujeta več!

Romanje k Mariji

Zakaj torej romamo k Mariji? Ker se ona tega najbolje zaveda – vsa je obdarjena, nič ni sad njene zasluge, Gospodova dekla je. To sprejema in s tem v srcu je hodila vztrajno in zvesto, vse do smrti njenega Sina na križu. Še celo po tem je z učenci vztrajala v molitvi. In ob vsem skupaj se verjetno ni počutila bogve kako prijetno in zmagovalno, prej nasprotno. A hodila je naravnost, vztrajno in zvesto.

Ko je neki duhovnik vprašal sv. Janeza Marijo Vianneya, če mu težave nikoli niso vzele miru, je ta vzkliknil: “Križ, križ naj vzame mir?! Prav križ ga mora prinesti v naša srca. Vsa naša nesreča je od tod, ker ne ljubimo križa.” Romanje in molitev rožnega venca me učita prav tega, da je bistveno le eno: vzljubiti rutino, vsakodnevno vztrajanje in ostati zvest v času trpljenja. Skratka, vedno bolj ljubiti Križ.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina. 

Preberite še: Nekoč je bil gangster, zdaj ga v zaporih kličejo škof

Preberite še: Na Filipinih bo kmalu stal najvišji Marijin kip na svetu

Preberite še: Veseli delavci dajo od sebe 13 odstotkov več. Zakaj?

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Vid Planinc
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več